Tako kot v večini dolenjskih kleti so bili Frelihovi pred leti najbolj poznani po cvičku, s katerim so premikali meje, saj so bili prvi, ki so cviček polnili v buteljke, leta 2017 so dobili za cviček celo nagrado na Decanterjevem ocenjevanju.
Danes so bolj kot po dolenjskem vinskem posebnežu prepoznavni po pridelavi penin po klasični metodi. Za ustroj vinske kleti Frelihovih danes po končanem študiju agronomije v Ljubljani ter podiplomskem študiju vinogradništva in vinarstva v Bordeauxu skrbi Veronika Frelih s pomočjo svoje mame Veronike.
Če smo nekoč o Dolenjski govorili kot o deželi cvička, danes govorimo o Dolenjski kot deželi modre frankinje in penin. V vaši kleti ste se nasploh zelo osredotočili prav na pridelavo penin, ki predstavljajo že več kot 60 odstotkov vaših vin. Ste šli v pridelavo penin povsem načrtno ali ste se začeli prilagajati trgu, na katerem je danes precejšnje povpraševanje predvsem po svežih belih vinih in peninah?
Naši vinogradi so na precej visoki nadmorski višini, tudi sorta žametna črnina je odlična za pridelavo penin, ker je to sorta, ki zelo pozno dozori in obdrži visoke kisline ter nizko vsebnost sladkorja, obenem pa ima izreden potencial za zorenje v steklenici. Dolenjska narava in mikroklima sta zelo ustrezni za pridelavo penin, ki jo želimo skozi leta postopno še povečevati. Od leta 2021 smo usmerjeni v ekološko pridelavo, letos tako uradno pridobivamo ekološki certifikat. Se pa sama zgodba s peninami pri nas ni zgodila čez noč in se trgu nismo prilagajali, ampak je pravzaprav trg odkril nas. Prvo penino je moj dedek Josip dal na trg že leta 1991. Takoj za tem je sledila polsuha rosé »penina od fare« iz stoodstotne žametne črnine, ker je želel tej avtohtoni sorti dati višjo dodano vrednost. Zgodbo sta potem nadaljevala moj pokojni oče Peter in mama Veronika, sama pa bi rada to še nadgradila. Je pa res, da gre svetovni trend v prid lahkim svežim vinom in peninam pa tudi lahkim roséjem, kar dokazuje tudi to, da je na vinskih sejmih v tujini poleg penin, pridelanih po klasični metodi, zelo priljubljen naš cviček. Od Bordeauxa do Japonske ljubitelji vin ne morejo dojeti, da obstaja vino, pridelano iz rdečih in belih sort grozdja, z uglajenimi kislinami in nizko alkoholno stopnjo.
Zakaj pa potemtakem cviček ni bolj zaslovel na mednarodnem trgu in se tudi pri nas še vedno otepa slovesa cenenega vina?
Cviček je po mojem mnenju dejansko najbolj unikaten slovenski gastronomski pridelek. Imamo potico, imamo druga vina, ampak nobeden od teh ni tako unikaten v svetovnem merilu, kot je prav cviček. Glede mednarodne slave pa menim, da je težava v okornem pravilniku o pridelavi cvička, ki zaradi takšnih in drugačnih lobijev enostavno ne gre v korak s časom. Za vinogradnike in vinarje je vedno pomenil dober posel, ker ga je bilo količinsko veliko in so ga lahko prodajali že kmalu po trgatvi. Zato se za razvoj samega vina ni delalo veliko. Zdaj, ko je prodaja močno padla, pa so spet debate, ali naj se gre v smer bolj sodobnega, ki bi pritegnil širšo in mlajšo publiko, ali ne.
In, v katero smer bo šlo?
Tega ne ve nihče, ker še vedno poteka nekakšen pingpong med novimi generacijami, ki prisegajo na drugačen cviček, in tradicionalnimi pivci, pri katerih je bolj kot sama kvaliteta vina pomembna čim nižja cena. Že ko smo prišli na trg z našim modernim cvičkom, ki je pridelan povsem po pravilniku PTP, smo od mnogih vinogradnikov in pivcev bolj konservativne narave prejeli veliko kritik. Pa tudi ko smo začeli sodelovati z našim zunanjim enologom Urošem Bolčino, so nas gledali postrani, češ kakšen smisel ima to, da smo najeli svetovalca, ki nam bo pomagal pri pridelavi cvička. Ampak če želiš napredovati, moraš pridobiti čim več znanja. Danes praktično ni več nobene napredne kleti, ki nima svetovalca. Kot družinski vinogradniki in vinarji se moramo posvečati veliko stvarem. Od dela v vinogradih in ob trgatvah do dela v kleti in pri promociji ter prodaji vin, zato je dobro, da imaš pri vsem tem še neko zunanje mnenje.
Je pa nova dolenjska vinska zgodba rasla vzporedno z razvojem gostinstva. Če so ti kraji pred leti sloveli zgolj po cvičku in poceni domačih gostilnah, se je v zadnjih desetih letih razvila v eno najboljših regij tako na področju kulinarike kot vinarstva.
Zelo lep primer tega so Repovževi iz Šentjanža, ki imajo gostilno Repovž. Prav oni so vseskozi poudarjali in to tudi dejansko udejanjali, da naj tako sestavine za jedi kot tudi vinska spremljava temeljijo na lokalni domači pridelavi. Nato so začeli tudi drugi gostinci nas, dolenjske vinarje, vse bolj vključevati na svoje vinske karte. Ampak tudi to se ni zgodilo čez noč. Pri nas že 35 let pridelujemo vrhunske penine, pa smo šele v zadnjih letih, skupaj z drugimi dolenjskimi vinarji, zares pritegnili pozornost in zanimanje širše javnosti, kar pa se je zgodilo tudi zaradi velikega napredka, ki smo ga vinarji dosegli. Danes imamo veliko več znanja, kot so ga imeli naši predniki, tako da že marsikateri vinski kritik govori o Dolenjski kot prestolnici slovenske penine.
Kako pa dolenjske penine vidi svetovni trg, na katerem po eni strani prevladujejo šampanjci, na drugi pa nizkocenovni prosecco? Je kaj zanimanja?
Če malo karikiram, bi lahko rekla, da pri nas dobiš vrhunske šampanjce za ceno dobrih proseccov in trg to že prepoznava. Je pa na tujem trgu res veliko težje uspeti. Ampak ko tujcu razložiš, da so naše penine pridelane iz potomke najstarejše trte na svetu – žametne črnine po klasični metodi in da najmanj pet let zorijo v steklenici, so presenečeni, da takšno vino lahko kupijo za manj kot 20 evrov. Zato je vse več povpraševanja po naših peninah, poleg evropskih držav tudi iz Azije in ZDA. Ne pozabljamo pa niti na domači trg, ravno pred kratkim smo imeli v Ljubljani dogodek Penine by Dolenjska, ki združuje pet vrhunskih dolenjskih peninarjev klasične metode.
Če smo prej govorili o cvičku kot posebnežu med vini, imate med svojimi vini prav tako vina, ki so za Dolenjsko precej nenavadna. Rdeča zvrst echo rdeče je pridelana iz modre frankinje, merlota in barbere, bela zvrst echo belo iz zelenega silvanca, laškega rizlinga in pinele, echo peneče pa iz modrega pinota, žametne črnine in pinele. Kako to, da so se v vaših vinih znašle tudi sorte, kot je merlot, ali pa barbera in pinela, ki sta pri nas značilni sorti za Vipavsko dolino?
Naša linija Echo – Vino treh dežel je na eni strani provokacija in zgodba o povezovanju. Razvili smo jo skupaj z našim enologom Urošem Bolčino. Želja je bila, da naredimo zvrst, v kateri je vsaj ena sorta iz vsake izmed treh slovenskih vinorodnih dežel. Provokacija zato, ker je lahko zaradi zakonodaje tovrstno vino kategorizirano zgolj kot namizno vino z nekontroliranim geografskim poreklom, vendar pivcu v kozarcu ponudimo vrhunsko vseslovensko vino ne glede na označbo na etiketi. Da je res tako, so potrdila odlikovanja na Decanterjevem ocenjevanju.
Ampak trte pinele, barbere in merlota pa ne rastejo v vaših vinogradih.
Ne, grozdje iz preostalih dveh vinorodnih dežel odkupimo od različnih vinogradnikov, predelavo in vinifikacijo pa opravimo mi. Vsaka vinorodna dežela predstavlja tretjino zvrsti. Gre za resna vina s podaljšano maceracijo in zorenjem v hrastovih barikih, tudi spontana fermentacija z lastnimi kvasovkami vinu doda poseben pečat.
Ste ena redkih vinskih hiš na Dolenjskem, ki imajo v sklopu kmetije tudi prenočišča in celo kongresno dvorano, ki lahko sprejme do 200 ljudi.
Že v preteklosti je v tej hiši svojčas delovala gostilna, ki so jo nato zaprli in obnovili ter ponovno odprli leta 2005, na pobudo mojega očeta, ki je bil po poklicu gradbeni inženir oziroma statik, a so mu največ pomenili vinogradi in vinska klet, zato si je zamislil, da bi se v sklopu kmetije ukvarjali tudi z organizacijo dogodkov in prenočišči ter bi se vse skupaj združilo v celoto. Trenutno imamo osem sob, kongresno dvorano pa oddajamo za poroke, slavja, občinske prireditve, gostimo koncerte, plese, razne predstave. Po dogovoru so pri nas mogoči tudi degustacije in ogled kleti.
