Skupina Pomaranča, prva težkometalska zasedba v Sloveniji kot tudi ena prvih v Jugoslaviji, se z že razprodanim junijskim koncertom v Kinu Šiška vrača na odre, ob tej priložnosti pa se je vabilu na pogovor odzval Mijo Popovič, kitarist, avtor glasbe in besedil oziroma gonilna sila zasedbe. Eden prvih domačih kitarskih herojev, ki pa nikdar ni posnel inštrumentalne plošče, saj pravi, da ljubi vokale, a mu je vseeno skladno z imenom zasedbe, povzetem po knjigi in filmu Peklenska pomaranča, še vedno najljubši glasbenik Beethoven. Z Beethovnom na rock način je s svojo prvo skupino TNT tudi prvič nastopil v Mariboru.
Če se vrneva na konec 70. let –
o metal glasbi pri nas ni bilo
veliko informacij. Kako ste
vstopili v ta svet?
Preko revij oziroma preko vizualnega. Preko fotografij v revijah sem dobil osnovno informacijo o zasedbah, kot je Judas Priest ali Kiss. Imidž me je spodbudil in ko smo se pojavili Pomaranča, tudi mi nismo bili daleč od njihove podobe. Sem precej vizualen tip.
Pred tem ste igrali v zasedbi Grive. Povejte kaj več o njih.
Grive so obstajale pred menoj, šlo je za zasedbo, ki je igrala stari rock in bili so močan bend s pozicijo tudi v Jugoslaviji. Sam sem bil v tistem času problematičen. Opustil sem šolo …
… kam ste hodili?
Na litostrojsko kovinarsko šolo, zato sem orodjar, kar ni šala, kajti pri orodjarstvu se pogovarjamo o tisočinkah razlike, ki jih je treba izvesti, pri čemer včasih ni bilo strojev, ampak se je delalo s pilami.
Torej ste podobno kot Tony Iommi
iz Black Sabbath šolani metalec.
Lahko bi se reklo. Slovenska orodjarska šola je bila svetovno priznana. V srednji šoli sem se pridružil Grivam preko oglasa, pri čemer sem hotel iti v Južno Ameriko k teti v Venezuelo. V atlasu sem imel narisano črto do tja. Obseden sem bil z Južno Ameriko. A potem so me sprejeli h Grivam, s katerimi sem posnel singel ploščo s skladbama Roker in Krvnik. In tudi na tisti plošči sem ovitek oblikoval sam, kot še nemalo kaj, recimo logo za Pomarančo. To me je vedno zanimalo.
Pomaranča je zasedba z zaokroženo ikonografijo. Ste nemara prvi v naših krajih, ki je na odru razbil kitaro, na koncertu na stadionu Žak v Šiški. Katera kitara je bila?
Ena sposojena, kar je bilo groza, kajti nisem bil bogat, a spadalo je v predstavo. Prav tako sem razbil boks, iz katerega se je moralo pokaditi, žal pa s tistega koncerta nimam niti ene fotografije. Za bend sem lastnoročno naredil zastavo velikosti 8 krat 5 metrov, prav tako vse loge, da ne govorim o usnjeni opravi z zakovicami, po vzoru Judas Priest, ki sem jih štiri kilograme lastnoročno v kleti s kladivom in na kuhinjski deski zabijal v usnjene pasove, a na koncu so bili prav lični. Sem perfekcionist ali bolje rečeno, želeni perfekcionist.
Kdo so bili predskupina na Žaku?
Tedaj mladi Šank Rock.
Ste človek ene kitare. Na kitaro izpred 45 let igrate še danes.
Kakšen inštrument je to?
Zelo poceni inštrument. Ob svojem času in v današnjem denarju je s kovčkom vred stala kakih 80 evrov ali mark. Gre za znamko Asco, ki pa ima danes svetovni klub ljubiteljev, na kar me je opozoril pokojni basist, kajti sam nisem na spletu. Meni je bila všečna na oko, pa čeprav ni šlo za Gibson, obenem mi je takrat zmanjkalo denarja, čeprav sem pred tem prodal kopijo Gibsona z dvema vratovoma, ki je na fotografiji male plošče Griv in o nakupu katere v Trstu sem mamo prepričal z argumentom, da za isti denar dobiš dve kitari.
A kitarist je bil že vaš oče.
Da, igral je standarde brez petja, igrali so pa precej redno na Šternu, dokler je ta še deloval. Obenem je bil eden prvih, ki je imel pri nas že leta 1952 ojačevalnik, ki ga je sestavil s kolegi na pošti, kjer je bil sicer zaposlen.
Kar zadeva pionirje metala v Jugoslaviji, se ob vas omenja še skupina Gordi …
… s katerimi smo igrali skupaj na koncertu Iana Gillana v Beogradu. Na tistem koncertu sta nas iz garderobe prišla poslušat basist in bobnar Gillana, presenečena nad našim igranjem, kar sem štel kot kompliment.
Ste imeli vzorčnega kitarista?
Seveda. Očeta potrebuješ. To je bil Ritchie Blackmore. Pred tem sem si kupil ploščo Hendrixa, ki pa me ni navdušil, ker je vse preveč cvililo, pri Blackmoru je bilo pa vse na mestu. V svoji kleti sem vadil v nedogled, po triintridesetkrat vračal ploščo na isto mesto, a ni škodilo.
Kako je prišlo do ustanovitve
Pomaranče?
Iniciativa ni bila moja, čeravno sem po neprijateljskem razhodu z Grivami razmišljal o ustanovitvi skupine. Po nekaj sestankih smo se sestavili. Nekaj časa smo preigravali priredbe Thin Lizzy, AC/DC ali Deep Purple, potem je bilo pa treba sestaviti svoje komade, kar sem prevzel jaz. Načrt je bil vaditi štirikrat na teden. Brez vaje ni nič in to orto vaje, z ustavljanjem in piljenjem detajlov. Prva plošča je bila zelo uspešna, zanimivo pa je, da se je v Jugoslaviji prodajala kot licenčen, torej tuj izdelek. Jug je padel na nas kot nekaj novega oziroma celo tujega.
S svojim igranjem kitare
ste se uvrstili v mojstrsko ligo …
… imel sem tudi vzornike med jugoslovanskimi kitaristi.
Koga vse?
Josip Boček (Dinamiti, Korni grupa, op. a.), ki sem ga prvič slišal v Hali Tivoli, verjetno tudi Točak (Radomir Mihajlović iz skupine Smak, op. a.), vendar malenkost manj od Bočka, ki ni nikdar igral prepotentno in je stresal najbolj okusne solaže. Zame je on najboljši jugoslovanski kitarist, boljši tudi od Stefanovskega, ki mi je spet malenkost preveč divji.
Kaj pa Zele Lipovača iz Divljih jagod?
Tisto se mi zdi modna muha, igranje enkrat tako, drugič tako.
Tudi slovenski hard rock oziroma heavy metal sta navrgla nekaj
izstopajočih kitaristov, kot Bor Zuljan ali Andrej Janežič.
Da, Janežič je energetsko zagotovo dober, vendar o njem že dolgo ni nič slišati, ima pa v sebi genija.
Je bilo tam v začetku 80.
med vama kaj rivalstva?
Preden je šel v ZDA, je bila celo ideja, da bi igral pri Pomaranči, kar pa je ostalo v zraku. To bi lahko bilo zanimivo, a kitaristi smo egoisti in vprašanje je, kako bi se ujela. Sam svoj ego brzdam, če se le da, oziroma ga pokažem zgolj na mestih, ki so za to določena. Ne smeš izgubiti skladbe na račun ega.
Pri Bregoviću oziroma Bijelem
dugmetu je opaziti prav takšno
strogo organizacijo.
Da, za Bregovića bi rekel, da nikakor ni slab kitarist oziroma da je zvit kitarist, še boljši pa komponist.
Nikdar niste posneli
inštrumentalne kitarske plošče?
Kaj naj s tem, če imam pa tako rad dobro petje! V petju je nek odgovor.
