Na 1763 metrih nadmorske višine, sredi zelenega zavetja Turracher Höhe, smo nekaj poletnih dni preživeli v hotelu, ki ni le eden najstarejših, temveč je tudi eden najbolj srčnih v alpskem prostoru. Hotel Hochschober, ki letos praznuje 96 let, ni le bivališče z zgodovino, temveč prostor z dušo. Tukaj tradicija ni ujeta v vitrino, ampak živi v vsakem kotičku: od stare fotografije ob recepciji do zgodbe, ki jo pripoveduje lastnica Karin Leeb ob jutranji kavi.
Od rituala pitja čaja do joge
Že prvi pogled na Turraško jezero, ob katerem stoji hotel, nam je dal vedeti, da bo to drugačen oddih. Meglica, ki se zjutraj dviga z vodne gladine, uokvirja spokojnost, ki jo tu uživaš z globokimi vdihi. A razkošje v Hochschobru ni le v razgledu. Je v tem, da smo se v oblačnem dopoldnevu udeležili rituala priprave čaja, ki poteka v posebni čajnici – zgrajeni iz japonskega lesa in iz dežele zahajajočega sonca v celoti prenesena na rob Avstrije. Ob nežnih kretnjah mojstrice čaja se je zdelo, kot da se je ves svet za trenutek ustavil.
Ena največjih posebnosti hotela – in edinstvenost v celotnem alpskem svetu – pa je ogrevani zunanji bazen, vgrajen neposredno v jezero. Plavanje v jutranji megli, ko je voda v jezeru še ledena, vi pa uživate v vodi, ki je ogreta na 26 stopinj Celzija tudi v zimskih mesecih, je izkušnja, ki meji na meditacijo. Ko smo se pozneje udeležili joge v posebej za to urejeni dvorani s steklenimi okni, ki odpirajo pogled na tri strani, kakopak tudi na jezero, se je zdelo, da telo in um končno dihata v istem ritmu.
Tudi sama zgodba hotela, sprva kot Gasthof Hochschober, je zelo zanimiva. Odprli so ga 25. avgusta 1929, njegova ustanovitelja Hans in Hilde Leeb pa sta že v tistem času ponudila nekaj izjemnega – gostilno s 30 posteljami, tekočo toplo in hladno vodo ter celo s centralnim ogrevanjem, kar je bilo v tistih letih redkost. Gosti so prihajali iz Gradca, z Dunaja, iz južne Nemčije, Madžarske, Češkoslovaške in tudi iz Jugoslavije. Po obetavnem začetku je hotel 9. decembra 1934 popolnoma uničil požar. A že decembra 1936 so na istem mestu odprli novozgrajeni hotel Hochschober s 65 posteljami.
Zgodovina razvoja hotela
Med drugo svetovno vojno je Hilde hotel vodila sama, gostje so bili večinoma iz Nemčije in z Dunaja, po vojni pa so poslopje okupirale britanske sile. Lastnikoma je bilo dovoljeno ostati: Hans kot kurjač in Hilde kot sobarica. Njun sin Wilfried je leta 1944 umrl, hotel pa je bil v katastrofalnem stanju, ko so jima ga leta 1949 vrnili. A že za božič istega leta je družina znova odprla vrata hotela, leto pozneje je sledila celovita prenova, med katero so namestili tudi deset sob z lastno kopalnico, kar je bila takrat prava novost. V šestdesetih letih se je hotel začel še intenzivneje razvijati. Poseben preobrat je prineslo leto 1995, ko so po desetletju načrtovanja odprli legendarni See-Bad – bazen ob jezeru, ki je pozneje postal ikona kraja. V devetdesetih letih sta sledila še razvoj hamama in širitev velneške ponudbe, ki sta hotelu postopoma prinesla ugled enega najnaprednejših alpskih letovišč. Pandemija covida-19 je prinesla velike spremembe, a tudi nove pristope – digitalizacijo, prenovljen izobraževalni sistem in zagon Buddha-Lounge. Do leta 2022 so s pomočjo skoraj sedemmilijonske investicije prenovili več restavracij, uvedli fotovoltaične sisteme in s tem dosegli pomembne prihranke pri emisijah ogljikovega dioksida.
Čeprav smučarska sezona privabi največ gostov, ne gre zanemariti gostov, ki v poletnih mesecih ustvarijo 35-odstotni delež celoletnega dobička. Ne nazadnje je visokogorska planota na meji med Štajersko in Koroško poleti pravljična. Obdana z mogočnimi macesni, svežim gorskim zrakom in spokojno lepoto narave ponuja nekaj, kar presega običajno predstavo o dopustu v Alpah. Srce te izkušnje je sprehod mimo treh jezer, ki v objemu zelenih pobočij razkrivajo tri različne obraze narave – vsakega s svojim razpoloženjem, barvo in zgodbo.
Poleti kopanje tudi v jezerih
Turracher See, največje od treh jezer, se razprostira ob samem središču kraja. Njegova gladina je kot ogledalo, ki odseva nebo in okoliške vrhove. Zjutraj ga pogosto prekriva tančica megle, ki se nato počasi razgrne in odpre pogled na spokojno modrino. Nekoliko bolj zahodno leži skrivnostno Črno jezero. Temna voda, obdana z gostimi gozdovi, v sebi nosi tišino in spokojnost, ki obiskovalca skoraj prisili k premoru in razmisleku. Ker jezero ni globoko, se voda v njem hitreje segreje, zato je kopanje v poletnih mesecih še ena ponudba, ki jo zagotavlja regija.
Še nekoliko dlje, skoraj na meji gozdne linije, pa čaka idilično Zeleno jezero – pravcata alpska oaza, kjer se zelena barva vode zliva s travniki in cvetočimi pobočji, ki kar kličejo po popoldanskem oddihu na odeji. Ob jezeru so urejeni intimni kotički za posedanje, kljub temu da je voda za nekaj stopinj hladnejša od prej omenjenih jezer, pa še vedno ponuja prijetno osvežitev v poletnih mesecih.
Na poti med Črnim in Zelenim jezerom vas bodo nagovorili kamni, postavljeni v krog. Kot pove vodnik Christian, je celotna pot, ki povezuje tri jezera, zasnovana kot doživljajska pot, primerna za družine, posameznike in vse, ki si želijo gibanja, a brez pretiranega napora. »Sprehod ponuja tako vizualne kot čustvene razglede, saj se pokrajina spreminja iz minute v minuto – enkrat mehki travniki, drugič šelesteči gozdovi, nato razgledne točke, od koder se odpre pogled na vsa tri jezera hkrati,« pove Christian, ki poleti skoraj vsak dan vodi organizirane ture po okoliških hribih. »Dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih, pa lovimo sončne vzhode ob jezeru. Vzpon traja slabo uro, udeleženci pohoda pa so nagrajeni tako z enim najbolj fotogeničnih vzhodov kot s skodelico toplega čaja ali kave,« povabi v družbo ob drugi priložnosti.
Spoznajte območje v družbi butlerja
Če ste že smučali na Turracher Höhe, vam edinstveni program butlerja Turracher Höhe ni tuj. Gre za butlerja v sodobnem, a tudi povsem lokalnem pomenu besede – za osebo, ki ni le pomočnik, temveč tudi svetovalec, vodnik in skrbnik doživetij. Butler vas lahko pričaka že ob prihodu in vam predstavi možnosti za raziskovanje regije, pripravi personalizirani program pohoda, vam prinese košarico z lokalnimi dobrotami na obrobje gozda ali pa vas preprosto pospremi do skrivnega kotička, ki ga poznajo le domačini. Predvsem pa je posebnost teh butlerjev njihova vpetost v okolje – mnogi med njimi so domačini, ki znajo pripovedovati zgodbe o starih rudarskih časih, o tem, kako so se pozimi vozili po zaledenelem jezeru, ali tem, kako se danes v Turracher Höhe spoštuje in ohranja naravna in kulturna dediščina. Vse to z iskrenostjo, ki jo lahko ponudi le nekdo, ki tukaj ni zgolj zaposlen, ampak je tukaj doma.
