Prav gotovo med vami ni nikogar, ki ne bi poznal Dobrne in njenega zdravilišča, ki je v neposredni bližini, kajti zdravilnost te vode, domnevajo, so poznali že Kelti in Rimljani. Na tem območju so našli keltske novčiče in rimski nagrobnik, ki je vzidan v steno podružnične kapele v Zavrhu.
V starih spisih se ime Dobrna prvič pojavi že leta 1147, ime Toplica pa leta 1414 (oba kraja sta se v prejšnjih stoletjih pojavljala ločeno, kljub temu da sta bila oddaljena le nekaj minut hoje). Zanimivo je tudi staro ime za dobrnsko (župnijsko) cerkev Marija na jezeru. Iz tega lahko domnevamo, da je bil na tem mestu nekoč močvirnat svet. Ob severnem robu naselja je zdraviliški kompleks s hotelom in zdraviliškim domom, vilami in parkom. Terme Dobrna so najstarejše delujoče slovensko termalno zdravilišče z več kot 600-letno tradicijo. V letih 1810 in 1811 se je tu zdravil Louis Bonaparte, brat cesarja Napoleona I., ki je dal v bazenu za gospode izravnati kamnita tla. Med pomembnimi gosti zdravilišča omenimo še avstro-ogrskega nadvojvodo Rainerja (1905) in nemškega pisatelja Karla Maya (1907). Zanimivo, če so se na Dobrni nekoč zdravili pomembni možakarji, zdaj tam zdravijo ženske bolezni, revmatična, ortopedska in nevrološka obolenja, psihonevroze in poškodbe. Po drugi strani imajo tudi bogato naravno dediščino, pri čemer je še posebej zanimiv zdraviliški park.
Njegovi začetki segajo približno v leto 1820, ko je dal tedanji lastnik zdravilišča, grof Franc Ksaverij Kajetan Diernsberški, zasaditi kostanjevo alejo. V ravni črti je povezal zdraviliški dom z naseljem Dobrna. V parku zbudi pozornost beli topol pri zdraviliškem domu, ki ima prsni premer debla 515 centimetrov in se uvršča na tretje mesto med znanimi topoli v Sloveniji; platana pri Švicariji ima prsni premer 464 centimetrov, orjaški klek sredi parka pa se ponaša s prsnim obsegom 280 centimetrov. Skozi kraj teče potok Dobrnica, pri soteski Hudičev graben se potok Drenovec zliva v Dobrnico. Mimogrede, izvire so od začetka 16. stoletja uporabljali njihovi lastniki, graščaki dobrniškega gradu, od katerega so ohranjene razvaline (Kačji grad ali Kačnik).
Če ostanemo pri kulturni dediščini, je treba omeniti še nekaj znamenitosti v teh krajih, recimo ruševine vile Ružička, Novi grad v Lokovici, graščino Gutenek ali Dobrnica v Zavrhu, črno kuhinjo pri Šumej, Zgornji Vovkov mlin, župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja in cerkev sv. Miklavža v Vrbi. Na Dobrni ne manjka niti številnih kapelic in križev.
Gozdna učna pot
Gozdna učna pot Dobrna z opisanimi tablami od točke do točke usmerja k opazovanju neokrnjene narave in razmišljanju o vlogi človeka pri spreminjanju prvobitnega naravnega prostora v kulturno krajino in prizadevanjih za ohranjanje ravnovesja v okolju.
Izhodišče je v središču Dobrne. Smerokazi nas vodijo proti soteski Hudičev graben. Po približno dveh kilometrih bomo prečkali novozgrajen Haiderjev most, malce pred začetkom učne poti stoji graščina Gutenek, kmalu zatem pa je vstopna točka za Gozdno učno pot Dobrna (informacijska tabla). Po nekaj korakih smo pri Kneippovem koritu, malce naprej je jama Ledenica (Bierkeller). V preteklosti so v apnenčasto gmoto vklesali jamo za potrebe bližnjega pivovarja. Od tod naprej se naša pot vzpenja ob robu hudourniške soteske Drenovec, ki je ena redkih neokrnjenih naravnih podob o soodvisnosti gozda in vode.
Vašo pozornost bo zagotovo pritegni slap Drenovec, seveda če bo dovolj vode. Pot nas nato vodi na planoto Brdce h kmetiji Marovšek in dalje do ohranjene črne kuhinje na domačiji Šumej. Sodi med redke kmetije, ki so ohranile del stavbne in kulturne dediščine naših prednikov. Ob robu gozda so predstavljene drevesne vrste, tipične za tukajšnji gozdni sestav, in značilne živali tega okolja ter otroške igre na temo poznavanja gozdnih dreves. Zadnji del poti se spušča ob skalnih stolpih po strmem pobočju in se zaključi na izhodišču poti – ob jami Ledenica.
Za celotno pot bomo potrebovali uro zmerne hoje, ob daljših postankih pa morda nekoliko več, recimo uro in pol.
