Poleti si vsi prodajamo idejo, da smo bolj divji, bolj svobodni, in potiho upamo, da smo tudi na robu vsaj kakšne avanture. Poletna vročina pač dela svoje. Sonce nas dela bolj gole, bolj drzne. Zrak stoji, koža se lepi, razdalje med ljudmi se krčijo … Bližina dobi nov pomen, ni več le milozvočna želja po dotiku, ampak konkretno vprašanje, zlepljeno z realnostjo: »Ali si z mano pripravljen deliti svojo telesno temperaturo?«
Sredi junija imamo zunaj 35 stopinj. Notri pa 34. V takšnih razmerah celo poletje skoraj izgubi svoj hedonistični naboj. Telo se iz templja spremeni v tovarno potu. Kdor ob tem pomisli na seks, ima bodisi zelo dobro klimo bodisi še ni preživel večera v mansardi brez vetriča. Kakršnakoli intimna aktivnost postane svojevrsten podvig. Je v telesni bližini pri 34 stopinjah Celzija nekaj erotičnega ali samo nekaj fizikalno nedosegljivega? To ni več vprašanje za znanost. To je vprašanje za tiste, ki so se že kdaj zleknili v objem, ki ni bil nujno svež, a je vendarle bil … domače zadušljiv.
Pred davnimi poletji sem se zapletla z moškim, ki bi ga lahko opisala kot »zelo telesno intuitivnega«. Kar se je izkazalo za evfemizem za: »Rad imam golo telo na golem telesu, tudi če sva v stanovanju brez klime ob 15.43.« A tam so bile kemija, privlačnost, tista znana poletna napetost – vse je bilo tam. Težava? Podložena z brisačami sva poskušala vse – od počasnega ljubljenja do tehničnega eksperimentiranja. Po medsebojni navlaženosti sva drsela kot dve želatini, vsak poskus vzpostavitve ritma pa je bil približek baleta po naoljenih tleh. Strastno, a brez trenja. Kdor si še ni odgovoril na vprašanje, ali obstaja položaj, ki vključuje telesno bližino, a ne vključuje stika kože s kožo – naj vas odrešim nepotrebnih akrobacij: ne, ne obstaja. V nekem trenutku sva se samo nasmehnila in si priznala poraz.
Z drugim je bilo … drugače. V nekem drugem poletju. Bil je tisti tip, ki prisega na »hladno okolje za vroče stike«. Spalnica: 22 °C. Klima na maksimumu. Idealne razmere. Vse je kazalo, da bo šlo. A že ob prvem dotiku je teklo iz njega kot iz počene cevi. Dobesedno. Resno sem se spraševala, ali me poljublja ali pa name le kaplja v ritmu transfuzije. Misli so mi zbežale proti bolj eksistencialnim vprašanjem: Koliko tekočine lahko človek izgubi, preden se ljubljenje spremeni v vzdržljivostno disciplino? Ali lahko omedli nad mano in kako se bom izpod tega sicer izjemno grajenega moškega telesa iz 100+ kilogramov mišic in kosti sploh osvobodila?
Vrhunec je bil trenutek, ko sva se poskusila zarotirati v položaju. Čisti optimizem. Rjuha, ki sva jo strateško namestila kot bojni ščit pred vlago in blamažo, se je odločila za samostojno pot in se, zaradi fizike in ironije vesolja, začela ovijati okoli naju. Ujeta, prepotena in rahlo dezorientirana sva ležala v klobčiču, ki bi ga sodobna umetnost z veseljem razglasila za instalacijo z naslovom: »Erotika, preklicana zaradi razmer.«
In tako, drage bralke (in pogumni bralci), če imate klimo – ljubite se, dokler hladi. Če je nimate – ljubezen lahko počaka na september. Medtem pa hvaležno poljubite svojo klimatsko napravo. Ko drugi obljubljajo strast, ona prinese olajšanje. V vročini, polni obljub in telesnih zadreg, je klima morda najbolj iskrena poletna zveza, kar jih boste imeli.
A čeprav ti trenutki pogosto bolj dišijo po dezodorantu, preživetju in improvizaciji kot po izjemnih poletnih erotičnih zgodbah, je v tej zmešnjavi nekaj posebnega. Nekaj, kar nas ne poveže le z drugim telesom, temveč tudi z nečim univerzalnim in človeškim – skupno zmedenostjo, prepotenim smehom in rahlim občutkom poraza, ko zdrsneš s postelje naravnost v realnost. In morda ravno tam, v tisti mehki brisači pod ritjo in obupnem lovljenju trenja, nastane tista najbolj trajna bližina.
