V mirni soseski Arlingtona v ZDA, kjer zgodovina prežema stene hiš, zgrajenih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je družina Jones pred letom dni našla sanjski dom. Toda za navidezno idilo se je v temačnem kotu stare omare skrivala srhljiva zapuščina preteklosti, ki je Madeleine Jones za nekaj časa skalila mir in jo prisilila v iskanje duhov prejšnjih stanovalcev.
Vse se je začelo povsem nedolžno. Gospa Jones se je odločila preurediti garderobno omaro v glavni spalnici, kos pohištva, ki je bil verjetno del hiše že od same izgradnje leta 1924. Medtem ko je premikala oblačila, je njeno pozornost pritegnila grobo vpraskana pisava na zadnji steni omare, skrita za plastjo stare tapete. V poltemi je razbrala besede, ki so jo takoj vznemirile.
Pisalo je, prevedeno: »Rdeča reka mi maši oči, medtem ko drsim globlje iz obupa v smrt.«
Odlomek iz pesmi?
»Popolnoma me je zmedlo in prestrašilo,« je kasneje pojasnila gospa Jones. »Omara je globoka skoraj meter, sporočilo pa je bilo skrito čisto zadaj. Sprva sem pomislila, da gre za odlomek iz pesmi, a iskanje po spletu ni obrodilo nobenih sadov.«
V hiši, stari skoraj natanko sto let, je bilo to sporočilo očitno že zelo dolgo. Misel na to, kdo bi lahko napisal tako mračne besede – in v kakšnih okoliščinah –, je vznemirjala. »Kdo bi lahko mirno spal le nekaj metrov stran od nečesa takega?« se je spraševala nova lastnica. Nekaj noči je prebedela, misli pa so ji uhajale k morebitnim tragičnim zgodbam, ki so se odvile med stenami njenega novega doma.
V iskanju odgovorov je fotografijo delila s prijatelji in družino, ki so bili prav tako vznemirjeni. Ker tradicionalne metode niso prinesle rezultatov, se je obrnila na spletno skupnost reddit, kjer je njena objava sprožila val ugibanj. Nekateri uporabniki so v zapisu prepoznali klasičen primer »najstniške tesnobe«, drugi pa so delili lastne spomine na pisanje skrivnostnih sporočil v svojih otroških sobah z namenom, da bi nekega dne nekoga prestrašili.
Živi arhiv soseske
No, pravi preboj se je zgodil bližje domu. Gospa Jones se je odločila pogovoriti s sosedi, ki v sosednji hiši živijo že od sedemdesetih let in predstavljajo živi arhiv soseske. Ti so ji razkrili ključen del zgodovine hiše. V sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih so si majhno spalnico, ki danes pripada družini Jones, delile tri najstniške sestre.
Ta podatek je zgodbo postavil v povsem novo luč. Ob natančnejšem pregledu omare je gospa Jones odkrila še druge, manj dramatične napise, ki so potrjevali sosedovo pripoved. Med njimi sta izstopala napis »Eileen '84« in pa »Ljubim Garyja«, kjer je bilo ime Gary prečrtano.
Skrivnost je bila tako rešena. Srhljivo sporočilo ni bilo poslovilno pismo duha ali žrtve zločina, temveč najverjetneje dramatičen izliv čustev ene od najstnic, ki so v zgodnjih osemdesetih letih odraščale v tej sobi. »Končno sem prišla do zaključka, da gre za emo poezijo najstnice iz osemdesetih,« je z olajšanjem dejala Jonesova. »Kljub temu pa to ni nekaj, kar bi si želel najti vpraskano v steno svoje stoletne omare.«
Čeprav je odkritje sprva povzročilo nelagodje, družina ne namerava prekriti ali odstraniti sporočila. Vsaj za zdaj ne. »To je del zgodovine te hiše,« je še dejala gospa Jones. »Trenutno pravzaprav uživam v tem rahlo srhljivi izkušnji. Omara ostaja nema priča nekega preteklega življenja in najstniške drame, ki se je odvila v tej sobi.«
