Predmestja Kalifornije je nekoč teroriziral neznanec, čigar brutalnost se je samo še stopnjevala. Začel je kot vlomilec, nadaljeval kot serijski posiljevalec in končal kot večkratni morilec. Bil je predrzen, spreten in sadističen. Policija mu je nadela več imen, odvisno od kraja, kjer je udaril. Tako je znan kot »ropar iz Visalie«, »posiljevalec z vzhoda«, »predrzni nočni zalezovalec«. Desetletja je njegova identiteta ostajala ena največjih ameriških kriminalnih ugank. Nato pa je leta 2018, po več kot 40 letih tišine, napredek v genetiki končno omogočil, da so skrivnost razrešili. In resnica je bila bolj srhljiva, kot si je kdorkoli predstavljal.
Njegov pohod se je začel sredi sedemdesetih let v mestu Visalia v osrednji Kaliforniji. Tam je izvedel več kot sto vlomov. Njegov način delovanja je bil že takrat nenavaden: ni samo kradel denarja in nakita, pač pa je pogosto razmetal osebne predmete, predvsem žensko spodnje perilo, in vandaliziral domove na čuden, ritualen način.
Leta 1975 je njegova dejavnost eskalirala v umor, ko je ustrelil profesorja Claudea Snellinga, ki ga je presenetil med poskusom ugrabitve njegove najstniške hčerke.
»Posiljevalec z vzhoda«
Po letu 1979 so se posilstva na območju Sacramenta nenadoma ustavila, vendar se je takrat podoben, še bolj smrtonosen vzorec napadov začel pojavljati v južnem delu Kalifornije. Tam je postal znan kot »predrzni nočni zalezovalec«, včasih pa tudi »izvirni nočni zalezvalec« (»original night stalker«).
Njegova brutalnost se je še naprej stopnjevala. Zdaj parov ni več samo teroriziral, ampak jih je tudi umoril, običajno s strelnim orožjem ali s topim predmetom. Do leta 1986 je zagrešil najmanj deset umorov.
Psihološki teror
Poleg fizičnega nasilja je svoje žrtve mučil tudi s psihološkim terorjem. Večkrat jih je klical po telefonu, tako pred napadi kot tudi mesece ali leta po njih. Včasih je samo dihal v slušalko, drugič je šepetal grožnje. Najraje je ponavljal: »Ubil te bom...« Žrtve so bile v nenehnem strahu.
Po zadnjem umoru leta 1986 pa so se napadi nenadoma in popolnoma ustavili. Fantom je izginil. Desetletja je primer ostajal hladen.
Preiskovalci so vedeli, da gre za istega človeka šele, ko je DNK analiza v poznih 90-ih povezala prizorišča zločinov v severni in južni Kaliforniji. Toda kljub profilu DNK niso imeli osumljenca, s katerim bi ga lahko primerjali. Kdo je bil ta pošast? Je umrl? Je bil v zaporu zaradi drugega zločina? Ali pa je živel mirno življenje med svojimi sosedi, medtem ko je bila njegova temačna skrivnost varno skrita?
Ključni preboj se je zgodil po zaslugi vztrajnosti peščice preiskovalcev, kot je bil Paul Holes, in predvsem po zaslugi pisateljice Michelle McNamara, ki je v svoji knjigi I'll Be Gone in the Dark (Izginila bom v temi) skovala ime »morilec iz zlate države« (»Golden State Killer«) in s tem združila vse njegove zločine pod eno ime ter obudila zanimanje javnosti za primer.
Nova forenzična tehnika
Velik preskok je prišel z novo forenzično tehniko, in sicer preiskovalno genetsko genealogijo. Leta 2018 so preiskovalci DNK morilca naložili na javno spletno stran za rodoslovje GEDmatch, kamor ljudje nalagajo svoje podatke, da bi našli sorodnike. Niso iskali neposrednega ujemanja, temveč oddaljene sorodnike iz tretjega, četrtega, petega kolena.
Ko so našli več takšnih oddaljenih sorodnikov, so s pomočjo rodovnikov, starih časopisnih člankov in javnih evidenc začeli graditi obsežna družinska drevesa, da bi našli skupnega prednika. Sled jih je na koncu pripeljala do ene same družine in do enega samega človeka, ki je ustrezal profilu.
Ime, do katerega so prišli, je bilo šokantno: Joseph James DeAngelo. Bil je 72-letni upokojenec, vojni veteran iz Vietnama in, kar je bilo najbolj ironično in srhljivo, nekdanji policist. V času, ko je zagrešil nekatere svojih najhujših zločinov, je bil torej varuh reda in miru. Živel je mirno življenje v predmestju Sacramenta, imel je odrasle hčere in vnuke. Sosedje so ga poznali kot včasih čemernega, vendar večinoma neopaznega upokojenca. Nihče ni slutil, da je bil desetletja eden najbolj iskanih in sadističnih kriminalcev v ameriški zgodovini.
Priznanje krivde
Preiskovalci so na skrivaj zbrali njegov DNK z robčka, ki ga je zavrgel, in kasneje še s kljuke njegovega avtomobila. Rezultat je bil nedvoumen: popolno ujemanje z DNK morilca.
Aprila 2018 so močno oboroženi policisti obkolili njegovo hišo. Ko so ga aretirali na njegovem dovozu, naj bi presenečeno rekel: »Imam pečenko v pečici.« Uganka je bila po 42 letih tako končno rešena.
Leta 2020 je DeAngelo, da bi se izognil smrtni kazni, priznal krivdo za 13 umorov in več deset posilstev ter vlomov. Obsojen je bil na večkratno dosmrtno zaporno kazen brez možnosti pogojnega izpusta.
