Z albumom Rumours se je skupine Fleetwood Mac oprijel naziv prvaki rocka za odrasle, kar je bila lahko tudi slabšalna oznaka, namenjena starim rockerjem, ki so igrali občinstvu, ki ga ni premamil novi val. Danes je malodane kompletna rock scena osredotočena na trg, ki ga sestavljajo odrasli in solventni, torej tisti, ki premorejo vsaj par stotakov, če ne tisočakov, kolikor stanejo koncertne vstopnice velikih zvezd.
Tako kot Eric Clapton in Mick Taylor so tudi Fleetwood Mac izšli iz londonske blues zasedbe John Mayall & the Bluesbreakers, v kateri je po odhodu Claptona leta 1966 mesto prvega kitarista prevzel leto mlajši Peter Green. Na bas kitari je bil John Graham McVie, na bobnih pa Mick Fleetwood, ki ga je Mayall odpustil zaradi alkoholiziranja. Tudi Green je iz okrilja Johna Mayalla odšel po vsega enem letu. S Fleetwoodom sta ustanovila novo skupino, ki se je poimenovala po njem in je hitro zaslovela kot najboljša britanska blues zasedba. Kmalu se jima je pridružil tudi McVie. Iz tistega časa sta na primer skladba Black Magic Woman, ki jo je le malo zatem proslavil Carlos Santana, in instrumentalna mojstrovina Albatros, ki se je prebila na vrh angleške lestvice, na katero so se v okviru prve zasedbe zadnjič prebili leta 1969 s skladbo Oh Well.
Težave z LSD-jem
Green je pridobil status kitarskega heroja in sam B. B. King je izjavil, da tako sladkega zvoka kitare nima nihče. A zapletati se mu je začelo z LSD-jem, ki ga je užival izdatno. Začel se je oblačiti v halje, pustil je rasti brado, začel je razmišljati o tem, da razda vse imetje, kar ga ima, nakar se je zgodil koncert v Münchnu. Green je med sprehodom po mestu naletel na nemško manekenko Uschi Obermaier, ki je kasneje imela afere z Mickom Jaggerjem, Keithom Richardsom in Jimijem Hendrixom. Z njo in njenim tedanjim fantom, kasnejšim pisateljem Rainerjem Langhansom, se je namesto na koncert odpravil v komuno, kjer je zaužil LSD in namesto na uradnem koncertu večer in noč preživel na neobveznem muziciranju v hipijevski komuni.
Po odločitvi menedžerja je bil odpuščen in Fleetwood Mac so ostali brez prvega zvezdnika. Niso se predali. V zasedbo je prišla Christine McVie, basistova soproga, ki je prevzela igranje klaviatur in petje, skupina pa je delovala naprej, čeravno manj uspešno kot prej. Menjavali so kitariste in vmes na kratko nazaj sprejeli tudi Greena, ki pa je hotel igrati samo nove skladbe in je bil nasploh težaven. Povrhu vsega je njihov bivši menedžer ustanovil New Fleetwood Mac ali kasneje prepoznane lažne Fleetwoode, ki jih je poslal na ameriško turnejo.
Zaradi kontrole razmer so se pravi Fleetwoodi preselili v ZDA in leta 1974 tamkaj spoznali folk duo Buckingham Nicks, ki sta ga sestavljala kitarist Lindsey Buckingham in njegovo dekle Stephanie Lynn Nicks, danes znana kot Stevie Nicks. Tako je nastala skupina dveh parov in bobnarja. Predvsem Nicksova in Christine McVie, ki je bila edina šolana glasbenica, sta hitro dojeli, da se izrazito ujemata pri skladanju in petju. Pomemben je bil tudi delež Buckinghama, ki je prispeval moške vokale, in leta 1975 je izšla plošča, poimenovana po imenu zasedbe Fleetwood Mac. Po šestih letih so se spet uvrstili na lestvice, saj so zasedli prvo mesto ameriške lestvice albumov, obenem jim je uspelo ustvariti prepoznaven zvok in večglasja, kakršna so ujeta v uspešnicah, kot sta bili Rhiannon ali Say You Love Me. A prvi album je bil zgolj predpriprava za veliki met, torej za album Rumours.
Zasebno sprti in skupaj v studiu
Ko so se ga lotili, so bili zasebno na dnu. Zakon zakoncev McVie je razpadal, pri čemer je Christine McVie postala intimna s človekom, ki je skrbel za osvetljavo. Pretežno negotovo je bilo tudi razmerje Buckinghama in Nicksove, prav tako je bobnar Fleetwood lahko izvedel, da ga soproga Jenny, sicer mlajša sestra Patty Boyd, ki ji je Clapton posvetil skladbo Layla, vara s prijateljem Bobom Westonom, ki je bil pred tem eden od kitaristov v skupini. Sledila je ločitev, kasneje vnovična poroka in vnovična ločitev.
Kljub zasebnim nesporazumom so se Fleetwoodi v studio podali z neprikrito ambicijo posneti komercialno uspešen izdelek. Takšen je bil tudi proračun. Za snemanje so porabili 1,2 milijona dolarjev, kar bi danes zneslo dobrih šest. Zasedli so 900 kvadratnih metrov obsežen studio Record Plant v Los Angelesu, v katerem je bila urna postavka današnjih 600 dolarjev in ki je z razkošnimi okoliščinami veljal za vrhunec »pretiranosti 70. let«. Ob skrhanih odnosih, enormnih količinah kokaina in alkohola ter nakopičenih skladbah so Fleetwoodi album, ki velja za dnevnik njihovih skrhanih odnosov, snemali sedem mesecev in zato, da bi ga dokončali, celo odpovedali razprodano jesensko turnejo. Vmes so se jim zaradi čezmerne uporabe uničili že narejeni posnetki bobnov, ki so jih morali obnoviti. V svetu filma je primerljivo snemanje Apokalipse zdaj, filma, ki ni povrnil stroškov, kar se v primeru albuma Rumours ni zgodilo.
Podobno kot predhodni album je Rumours osvojil vrh tako ameriške kot tudi angleške lestvice albumov in bil razglašen za album leta, leta 1978 pa je prejel nagrado grammy. Na lestvici najbolj prodajanih albumov v ZDA, na kateri vodijo Eagles, Thriller Michaela Jacksona pa je drugi, Rumours, ki se je po vsem svetu do zdaj prodal v nakladi več kot 40 milijonov, zaseda šesto mesto. Enako na angleški lestvici, na kateri sicer vodijo Queen.
Rumours je plošča, ki se uspešno prodaja še danes, saj si je izborila status, da je malodane nujnost sleherne zbirke. A četudi niste njen lastnik ali ne poznate naslovov skladb, vam je večina melodij verjetno znana, saj so bile desetletja reden del vsakdana radijskih postaj po vsem svetu. Na čelu s skladbo Don't Stop, ki je na lestvici Billboard zasedla tretje mesto, in skladbo Dreams, ki je zasedla sam vrh, kar je tudi edina posamična skladba Fleetwood Mac, ki ji je to uspelo. A tukaj so vsaj še You Make Loving Fun in Go Your Own Way, ki sta prav tako prišli med prvih deset, ali The Chain. Kljub pregovorno napetim odnosom so v klasični zasedbi delovali do leta 1987, ko so se burno, ob pretepu med Nicksovo in Buckinghamom, razšli. No, za primerno vsoto so se vendarle sestali še za inavguracijski ples Billa Clintona, ki je Don't Stop uporabljal med volilno kampanjo.
