V primeru skladbe Girl from Ipanema gre za konkretno in še vedno živečo osebo, Heloíso Pinheiro, v času nastanka pesmi 17-letnico iz četrti Ipanema v Riu de Janeiru, ki je avtorjema skladbe zbudila oziroma zbujala pozornost s tem, ko je vsakodnevno hodila mimo Veloso bar-caféja, v katerem sta posedala komponist Antônio Carlos Jobim in besedilopisec Vinicius de Moraes.
V gostinskih lokalih redno posedajoči moški z redno ogledniško točko znajo biti mimoidočim nadležni, kajti nemalokoga premerijo s pogledom ali celo navržejo pripombo, kot je: »Čokoladka, ne hodi po soncu, da se ne stopiš.« To je izjava, ki je zaslovela v reportaži hrvaškega novinarskega doajena Gorana Milića iz nekega južnoameriškega mesta. Kot se je kasneje spominjala Pinheirova, sta ji tudi umetnika vzklikala oziroma žvižgala za njo, vendar pa o njenih impresivnih mimohodih tudi napisala skladbo. Njen prvoten naslov v portugalščini je bil Menina que Passa ali Dekle, ki hodi mimo.
Snemanje v New Yorku
Če pri kaki drugi brazilski uspešnici, ki je odpeta zgolj v portugalščini, obstaja jezikovni problem, je Girl from Ipanema mednarodno razsežnost dosegla z angleškim besedilom, ki ga je prispeval Norman Gimbel, ameriški besedilopisec, sicer avtor besedil za še nekatere svetovne uspešnice. Na primer za Killing Me Softly with His Song iz leta 1973 v izvedbi Roberte Flack. Angleški prepev je Girl from Ipanema povzdignil v drugo največkrat obdelano in v različnih inačicah posneto skladbo zgodovine popularne glasbe, v kateri so se poskusila takšna imena, kot Frank Sinatra, Ella Fitzgerald ali Amy Winehouse, glavni akterki Pinheirovi pa je, kot je povedala, najbolj všeč verzija Franka Sinatre. Samo Yesterday skupine The Beatles naj bi doživela več verzij od Ipaneme, če ste ulični muzikant, pa se lahko preživljate zgolj z njenim izvajanjem.
A že takoj na začetku je bila skladba izvožena v ZDA. Leto pred izidom, spomladi 1963, se jo je snemalo v New Yorku pod patronatom Stana Getza, ameriškega jazz saksofonista, ki se je ravno tedaj, v začetku 60. let, navdušil nad brazilskimi ritmi. Kot je bilo v tistih časih pravilo, je modnost glasbe, v tem primeru brazilske sambe, zanetil film. Črni Orfej je bil njegov naslov, bil je v portugalščini, leta 1959 je na filmskem festivalu v Cannesu osvojil zlato palmo, leta 1960 pa tudi oskarja za tujejezični film.
Skladba Manhã De Carnaval, znana tudi kot Orfejeva samba, se šteje za ključno skladbo bosse nove, ki je modnost tega žanra zanesla v zahodni svet. Že leta 1960 jo je pod naslovom Orfejeva pjesma posnel tudi Ivo Robić, kot zanimivost pa navedimo, da je bil Črni Orfej najljubši film matere Baracka Obame. Po zaslugi ameriškega pianista Vincea Guaraldija, ki je, prav tako navdahnjen s filmom, leta 1962 posnel ploščo z naslovom Jazz Impressions of Black Orpheus, je naslovna skladba začela pohod v ligo jazz standardov, za kar danes velja. A za to velja še kaka Jobimova skladba, na primer Desafinado ali One note samba, ki pa ju je v to povzdignil Stan Getz, ameriški saksofonist, ki je leta 1962 izdal ploščo Jazz samba in njo osvojil nagrado grammy. Zahod je začela osvajati vročica sambe oziroma bosse nove, kot sta ta podžanr sambe zastavila komponist Jobim in brazilski kitarist Joao Gilberto. Nekateri bossi novi pravijo poenostavljena samba, dobesedni prevod pa pomeni »novi val«, torej moderna samba. Uradno oklican oče bosse nove je Gilberto. Njegov način igranja kitare je bil tisti, ki je Jobima spodbudil k skladanju skladb, kakršne je zložil.
Ni verjela, da je glavna junakinja
Leta 1963 je torej prišlo do sodelovanja vseh treh, Jobima, Gilberta in Getza, pa tudi Astrud Gilberto, tedanje Gilbertove soproge. Ločila sta se leta 1964, po njegovi zunajzakonski aferi. Astrud Gilberto je bila tistega dne, ko se je v New Yorku snemala Ipanema, v studiu zgolj kot Gilbertova družica. Čeprav je sporadično nastopala tudi kot pevka, je do ideje, da bi zapela ona, prišlo zgolj zato, ker njen soprog ni znal angleško. In ko je skladbi dodala svoj šepetajoč glas z brazilsko naglašeno angleščino, je bila rojena uspešnica. Plošča s skladbo je dobila nagrado grammy za naj nosilec zvoka leta, Astrud Gilberto pa je bila nominirana za najboljši ženski vokal leta. A v poplačilo za izvedbo je dobila vsega 120 dolarjev, medtem ko je levji delež od milijonskih naklad pobral okoreli Getz, ki se je hvalil, da je Astrud Gilberto, ki je postala obraz bosse nove, njegovo odkritje. Dolgo se ni znašla. Po ločitvi od soproga je bila nekaj časa del Getzovega ansambla, potem pa je s prekinitvami nadaljevala samostojno pevsko pot, ki jo je končala leta 2001 in se posvetila slikarstvu. Petega junija bo prva obletnica njene lanskoletne smrti, medtem ko je njen nekdanji soprog Joao, s katerim menda nikdar nista prekinila stikov, svet zapustil leta 2019.
Poskusa grobe izključitve iz koriščenja skladbe je bila deležna tudi Helôisa Pinheiro, dejansko dekle iz Ipaneme. Ko ji je Jobim povedal, da je ona glavna junakinja, sprva ni verjela. Jobim se je potem, ko sta se spoznala, tudi zares zaljubil v njo in jo celo zaprosil, vendar ga je zavrnila. Namesto z glasbenikom, ki ji je napisal skladbo, se je poročila z inženirjem, o čemer je povedala tole: »Enkrat je prišel k nam domov in priznal, da se je s svojo soprogo poročil samo zato, ker mi je podobna. To je povedal vpričo nje. Noro.« Leta 1987 je pri 42 letih pozirala za brazilski Playboy, sicer pa se ni posebej izpostavljala. A posebne vrste zaplet se je zgodil leta 2001, ko je svoj butik poimenovala Garota de Ipanema ali Dekle iz Ipaneme. Javili so se sorodniki skladatelja Jobima in besedilopisca Moraesa z zahtevo, da preneha uporabljati takšno ime, češ da do tega nima pravice, in celo vložili tožbo, vendar je sodišče razsodilo njej v prid. Nekoč je Pinheirova dejala: »Vsakič, ko slišim skladbo, me spomni na brezskrbne dni v Ipanemi in na čase, ko sem bila mlada.« Ali kot (v prevodu) pravi del angleškega besedila: »Visoka, zagorela, mlada in ljubka.«
