Bilo je 7. avgusta 1895 in ta datum si gre zapomniti, zgodba pa je znana malodane slehernemu Slovencu. Kako je vrli župnik Jakob Aljaž, ki je služboval na Dovjem, kupil za en goldinar vrh Triglava s pomenljivim namenom, da gora ostane slovenska. Gospod je namreč od blizu gledal, kako si tujci, takrat predvsem Nemci, korak za korakom prilaščajo naš gorski svet. In Triglav, ki je vendar svetinja Slovencev. Raje kot da bi le govoril, je stopil v akcijo. Avgusta 1895 je šest nosačev v enem tednu znosilo dele stolpa na vrh, 7. avgusta pa so ga v petih urah kleparski mojster Anton Belec in njegovi štirje pomočniki tudi postavili. S to briljantno idejo, postavitvijo stolpa na vrhu, v katerega se lahko zateče prav vsak planinec, ne glede na narodnost, je Jakob Aljaž nastopil kot človek sprave in ne osvajalec, toda obenem je bilo jasno prav vsem, čigav je Triglav.
Bel, siv, rdeč …
Vse drugo, kar je sledilo, je, kot radi rečemo, zgodovina, in ta zgodovina okoli Triglava in Aljaževega stolpa je bila skozi vsa ta leta precej živahna in pestra. Kajti ta sivi stolp iz pločevine je doživel in videl že marsikaj, v svoje zavetje pa sprejel nešteto različnih ljudi, ki so z najvišje točke Slovenije zrli v svet. Fotografija ob Aljaževem stolpu je tista, ki jo hrani malodane vsak, ki se je kdaj povzpel na vrh. Brez stolpa bi bil Triglav kot katera koli najvišja gora, samo najvišja gora z vsem, kar pač pritiče oznaki najvišja. Toda Aljažev stolp oziroma narodni boj, ki je potekal okoli njega, ga je spremenil v svetišče Slovencev.
Julius Kugy, veliki raziskovalec Julijskih Alp z začetka 20. stoletja, ki jih je znal tudi romantično lepo popisati, je dejal: »Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo.«
Zgodb, ki so se odvile okoli njega, je zato preprosto ogromno. Tudi sive barve ni bil vseskozi, ampak je barvo spreminjal tudi glede na politično oblast. Lahko bi rekli, da si ga je politika skušala vsaj malo prilastiti. V času socializma so ga pobarvali na rdeče in namesto zastavice, na kateri je vtisnjena višina Triglava, so postavili peterokrako zvezdo. Šele leta 1984, ko so snemali nadaljevanko o Juliusu Kugyju, je dobil nazaj sivo barvo in svojo zastavico. Med vojnama, ko je Primorsko zasedla Italija, je bil pobarvan v slovenskih in italijanskih narodnih barvah, še pred tem pa ga je Anton Knafeljc, oče slovenske markacije, leta 1908 pobarval na belo. Kakor koli, danes je siv, kot je bil prvotno, in z dušo. Ta pleh ima dušo je naslov dokumentarnega filma iz leta 2014 in govori o Jakobu Aljažu, postavitvi stolpa in vsem, kar pomeni Aljažev stolp danes za Slovence. Snemali so ga tudi na Triglavu in takrat sta na vrhu stala kar dva stolpa, originalni in njegova replika.
Marsikateri slovenski politik se rad povzpne na vrh Triglava, kakšen iz osebnega zadovoljstva, kakšen pa tudi predvsem iz političnega vzgiba. Pred drugo svetovno vojno, v času Kraljevine Jugoslavije, leta 1939, je vrh Triglava obiskal sam kralj Peter II. Karađorđević. Kajpada se je fotografiral ob Aljaževem stolpu. Toda gotovo so za novo dobo Slovenije najpomembnejši dogodki, povezani s Triglavom in Aljaževim stolpom, tisti ob osamosvojitvi naše države. Brez zastave na vrhu naše najvišje gore si osamosvojitve ne moremo predstavljati.
Naj bo to samo ščepec v razmislek, ko se spominjamo tega prelomnega dejanja Jakoba Aljaža pred 130 leti in ko se zdi, da se zgodovina, a v negativni obliki, ponavlja. Ko je tuji gost v našem gorskem svetu bolj zaželen od domačega in se z zapornicami in dragimi parkirninami omejuje dostop do slovenskega svetišča.
Tega, kaj vse pomeni Triglav Slovencem, pač ni mogoče le preprosto opisati. Ko pa na to kaže že rek v raznih različicah, da če pravi si Slovenec, na Triglav se podaj. Ali razne akcije, od dobrodelnih do športnih, pa rekviziti, ki so jih ljudje pripravljeni prinesti na vrh, da se z njimi fotografirajo. O tem, kaj je komu všečno in kaj ne, ne gre razpravljati, bolj se zdi, da bi lahko za temi dejanji tičala neka psihologija čaščenja vrha in zatorej nošnje darov na vrh. Ali pa gre le za bolj in manj prismuknjene ideje posameznikov.
Sto žensk, na tisoče razglednic
Medtem ko se je na vrh Triglava povzpelo že nič koliko Slovencev, je morda nekoliko pozabljena še ena njegova posebnost, ki je tesno povezana s pohodom Sto žensk na Triglav. Ravno v dneh, ko zaznamujemo 130-obletnico Aljaževega stolpa, se odpira v Pošti v Čopovi ulici v Ljubljani prav simpatična in zanimiva filatelistična razstava Janka Štampfla. Gospod je zavzet filatelist od mladih nog, kar 33 let je prispevke o filateliji objavljal v stalni rubriki časnika Dnevnik. Tokrat je spravil na kup znamke, razglednice, poštne žige, priložnostne in dnevne, dopisnice in kartice na tematiko Aljaževega stolpa in Jakoba Aljaža. Obiskovalci bodo lahko videli edini dve znamki s tematiko Aljaževega stolpa in različne poštne pa tudi planinske žige, se nasmejali ob hudomušnih poštnih žigih, ki so nastali ob pohodu Sto žensk na Triglav, predvsem pa zna marsikoga presenetiti dejstvo, da je na samem vrhu Triglava dolga leta delovala čisto prava pošta. S poštno številko, žigi in dvema poštarjema.
Vse se je začelo s pohodom Sto žensk na Triglav. Številni se ga še dobro spomnijo, predvsem gospa, ki so se v najširši družbi pohodnic povzpele na našega očaka. Pohod je potekal vse od leta 1966, ženske in organizatorje je ustavila šele korona, pobudnik zanj pa je bil naš vrhunski alpinist Ante Mahkota, novinar takratnega Delovega tednika TT. Od leta 1972 je bila stalno poleg tudi Pošta.
Kako pa se je vse začelo? Kot pove Janko Štampfl, je idejo, da bi bila ob pohodu Sto žensk na Triglav poleg tudi Pošta, podal njegov prijatelj, novinar, pohodnik in prav tako navdušeni filatelist Milan Govekar. Poštni odločevalci v Ljubljani so zahtevali le osnutek poštnega žiga z vrha Triglava, tega pa je naredil znani karikaturist Andrej Habič. Ker so bili z njim zadovoljni, so dali dovoljenje za enodnevno pošto.
Prva triglavska pošta leta 1972 je poslovala še kot izpostava pošte Mojstrana. Tako sta v petek, 1. septembra 1972, okoli 17. ure Joža Praprotnik, pomočnik direktorja PTT podjetja Kranj, in Donat Štibelj, poštni inšpektor, oba tudi planinca, na verandi hotela Jezero v Bohinju odtisnila prve žige triglavske pošte. Naslednji dan je pošta obratovala še v Vodnikovem domu na Velem polju in v Domu Planika pod Triglavom, v nedeljo pa ob zasneženem Aljaževem stolpu na vrhu Triglava, kjer je bil 3. septembra 1972 okoli 8. ure prvič odtisnjen triglavsko-mojstranski poštni žig na najvišji točki in najvišji gori države. Menda je bril tako mrzel veter, da je zmrznila celo poštarska blazinica za žigosanje. Toda triglavska pošta je bila odprta tudi med sestopom pohodnic v dolino.
Toda že naslednje leto, ob osmem pohodu sto žensk, se je vse spremenilo. Ko je bil že izdelan osnutek priložnostnega žiga, so iz kranjskega podjetja PTT predlagali, da bi prvič v zgodovini jugoslovanske poštne organizacije med pohodom poslovala tudi istoimenska pošta. Tako je 2. septembra 1973 delovala nova (začasna) pošta Triglav, ki tisto leto še ni imela poštne številke, jo je pa dobila leto kasneje in se je od takrat imenovala 64284 Triglav. Iz slovenskih poštnih žigov so bile leta 1996 odstranjene jugošestice, pošta se je odtlej imenovala 4284 Triglav.
O dogodku so takrat takrat poročali mnogi jugoslovanski mediji: pošta Triglav je bila namreč edina na svetu, ki je zares poslovala na vrhu najvišje gore v državi, čeprav le en dan v letu. Pisanje razglednic pa je bilo menda ena najljubših planinskih zabav pohodnic. In naslovniki so dobili razglednice že naslednji dan.
Pohodnice so z vrha Triglava poslale na kupe razglednic, samo prvo leto so jih oddale okoli 1500, med njimi pa je bilo tudi 15 filatelistično pripravljenih pisem, ki so postala največja redkost triglavske pošte. Kasneje so oddale med 2000 in 3500 razglednic in drugih pošiljk, včasih pa so bila med njimi tudi nujna, letalska pisma. Poslana so bila tudi vrednostna pisma in pisma s povratnico, poštarja pa sta izplačala na primer denar s hranilne knjižice. Se je pa zgodilo, da je kakšen šaljivec, predvsem je bil tak Milan Govekar, odposlal z vrha tudi nekaj pošiljk s kamenjem, zato je pošta sprejela sklep, da največja teža pošiljke, seveda stehtana na oko in roko, ne sme preseči 1000 gramov.
Do leta 1987 je skrbel za pripravo priložnostnih žigov in kartic Milan Govekar s sodelavci, nato pa Janko Štampfl. Filatelistična razstava je na ogled do 11. septembra 2025, še 12 dni so na voljo tudi poštni žig za odtis.
