Po številnih zapletih se je prejšnji konec tedna po slovenskem času v ZDA vendarle začelo klubsko svetovno nogometno prvenstvo, premierno v obliki, ko na njem sodeluje kar 32 klubov. Tekmovanje poteka po enakem sistemu, kot smo ga sicer vajeni z »običajnih« svetovnih nogometnih prvenstev, ki pa bodo od prihodnjega leta popolnoma drugačna, saj bo na njih po novem nastopalo 48 reprezentanc.
Avtor obeh zamisli je sicer predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa) Gianni Infantino in obe sta sprožili precej kritik z vseh strani, a samovšečni predsednik se je na vse skupaj požvižgal in tako ali drugače dosegel svoje. Da ne bo pomote – z omenjenim pridevnikom ga v zadnjem obdobju označuje čedalje več ljudi, argumente pa jim ponuja kar sam. Tako z načinom vodenja Fife in sprejemanjem odločitev brez vedenja najtesnejših sodelavcev kot tudi z zadnjima potezama.
Dvakrat vgravirano ime
Najprej se je tako izvedelo, da sta njegovo ime in priimek kar dvakrat vgravirana v sicer zares atraktiven pokal oziroma kar umetniško skulpturo, ki jo bo prejel zmagovalec klubskega svetovnega prvenstva, kmalu zatem pa še, da je med slovitimi Paninijevimi zbirateljskimi sličicami, ki jih je to podjetje skupaj z albumom izdalo ob robu klubskega SP, tudi – njegov portret.
Kako uspešno bo novo tekmovanje, kakšen bo odziv gledalcev, ali bo postalo nova »velika stvar« ali pa bo ostalo neposrečen poskus, bo pokazal čas. Že 10. junija, ko se je iztekel poseben desetdnevni prestopni rok, ki ga je sodelujočim klubom odobrila Fifa, da bi svoje vrste morda okrepili s katerim od zvezdnikov, ki sicer igrajo za druge klube, pa je postalo jasno, da bomo številne vendarle pogrešali.
Tudi takšne, za katere so bili številni prepričani, da bodo podpisali pogodbe le zato, da bi bili del tekmovanja ali konkurirali za naslov oziroma kakšen posamični dosežek, ki bi še obogatil njihov že tako bogat življenjepis. V prvi vrsti je bil tak seveda Cristiano Ronaldo, portugalski velezvezdnik, za katerega je v lovu za naslednji mejnik dobrodošla vsaka uradna tekma. Ta mejnik je namreč 1000 doseženih golov v članski konkurenci na uradnih tekmah, česar doslej, čeprav sami menijo ali so menili drugače, niti približno še ni uspelo doseči nikomur.
Trenutno pri številki 938
Izvorna težava štetja golov posameznika je, da Fifa te statistike ne vodi, kar je v preteklosti torej vodilo k različnim tolmačenjem in tudi do različnih podatkov različnih organizacij za nogometno zgodovino. Dolgo let je tako denimo veljalo, da je legendarni Brazilec Pele v karieri zabil kar 1283 golov, ta podatek je navsezadnje priznala tudi Guinnessova knjiga rekordov. Ko so se zgodovinarji in strokovnjaki lotili štetja, pa so prišli do podatka, da je več kot 520 od omenjene vsote golov dosegel na neuradnih, ekshibicijskih tekmah. Med drugim v dresu selekcije brazilske vojske ali na tekmi proti sindikatu športnikov Ria de Janeira, pa številne na turnejah njegovega kluba Santos, ki jih je ta zaradi Peleja kot globalne megazvezde igral proti na hitro sestavljenim ekipam, denimo mešani selekciji Hongkonga ali Indonezije.
Tako smo pri številki 757 uradnih golov, od katerih jih je 643 dosegel za Santos, 77 za Brazilijo in 37 ob koncu kariere za New York Cosmos. Jasno, še vedno fascinantna številka, s katero pa Pele ni denimo niti najboljši brazilski strelec vseh časov. Pred njim je namreč tudi Romario s 772 goli, pri čemer, zanimivo, tudi on trdi, da jih je »po svojem osebnem štetju« dosegel več kot 1000.
Kakor koli, dvomov o tem, da je največ golov na uradnih tekmah zbral prav Cristiano Ronaldo, ni že nekaj let, z zadnjima dvema, ki ju jo je za reprezentanco Portugalske prav pred dnevi dosegel v polfinalu in finalu lige narodov, pa je zdaj že pri številki 938. Medtem se je na drugo mesto že prebil tudi njegov večni tekmec Lionel Messi, ki je z več kot 860 goli pred časom prehitel še enega omembe vrednega golgeterja, in sicer Čeha Josefa Bicana. Ta je po podatkih tamkajšnje nogometne zveze v karieri med letoma 1931 in 1957 dosegel kar 821 golov. A je težava spet v tem, da je bilo kar nekaj od teh v dresu rezervne ekipe Rapida z Dunaja. Pri Ronaldu (in Messiju ter še kom) pa vsi dvomi odpadejo tudi zaradi tega, ker je navsezadnje dovolj obisk youtuba in že si lahko ogledate prav vsakega od njihovih zadetkov.
Motivov kljub letom ne manjka
Mednje seveda spada tudi prvi, ki ga je pri komaj 17 letih dosegel v dresu lizbonskega Sportinga, in sicer proti Moreirenseju leta 2002. Že takrat in že s tistim golom je nakazal izjemen talent, hitrost in natančnost, ki so ga iz tega portugalskega kluba, pri katerem je skupno dosegel pet zadetkov, kmalu ponesli na mednarodni oder – najprej v Manchester United, pri katerem je nato v šestih sezonah na 292 tekmah dosegel 118 golov, nato v Real Madrid, pri katerem je v devetih sezonah dosegel celo več golov (450), kot odigral tekem (438), Juventus (101 gol na 134 tekmah), znova v United (27 golov na 54 tekmah) in nazadnje v Al Nassr, pri katerem blesti kot vodilni ambasador nogometa na Bližnjem vzhodu in v dresu katerega je na 111 tekmah dosegel 99 zadetkov. Ko seštejemo vse, pridemo do okroglih 800 golov v različnih klubskih dresih, tem pa je torej treba prišteti še 138 tistih v reprezentančnem Portugalske, s čimer je CR najučinkovitejši nogometaš v zgodovini tudi v obeh posamičnih kategorijah, klubski in reprezentančni.
Jasno je, da se pri tem Portugalec ne bo ustavil, čeprav je letos dopolnil 40 let. »Zakaj pa bi se? Moje telo je pripravljeno, moj um še bolj. Rad podiram rekorde – to mi daje energijo,« je dejal in tako potrdil, da ima, čeprav ga na klubskem svetovnem prvenstvu ni, motivov še veliko. O omenjenih 1000 golih v karieri sicer ne govori rad, češ da je to le številka, kdor ga pozna, pa pravi, da je s tem dosežkom dobesedno obseden. Morda je tudi to razlog, ob obljubljeni novi polni malhi denarja seveda, da se je nazadnje vseeno odločil ostati pri klubu Al Nassr, kjer gole vendarle dosega lažje, kot bi jih denimo ob vrnitvi v Evropo.
Poleg tisočice pa edinega nogometaša v zgodovini, ki je bil najboljši strelec v treh najmočnejših ligah na svetu, angleški, španski in italijanski, ter strelca kar 66 hat-trickov v karieri naprej zagotovo žene tudi želja po uspehu z reprezentanco Portugalske. Z njo ima ob sijajni generaciji mladcev, s katero je pred dnevi osvojil evropsko ligo narodov, namreč prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v ZDA, Kanadi in Mehiki še zadnjo, a lepo priložnost, da osvoji še edino lovoriko, ki mu v karieri manjka, poleg tega pa lahko še utrdi individualno dediščino – že tako je edini igralec, ki je na svetovnih prvenstvih dosegel po vsaj en gol na petih različnih turnirjih (2006, 2010, 2014, 2018, 2022), prihodnje leto bi ga torej lahko še na šestem.
