Prva okraševanja zimzelenih dreves segajo v poganske čase, ko so ljudje v mrzlih mesecih uporabljali zelenje kot simbol življenja in zaščito pred zlimi duhovi. Postavljanje okraskov na drevo je imelo tako bolj žrtveni pomen in so mu pripisovali magične lastnosti, povezane s privabljanjem obilne letine za naslednje leto, je zapisano na strani Svet dreves.
Legenda pripoveduje, da je sveti Bonifacij posekal poganski hrast in na njegovem mestu je zraslo zimzeleno drevo, ki naj bi spominjalo na Kristusovo vstajenje in Sveto trojico. Krščanstvo je sicer pri svoji širitvi pogosto nasilno prevzemalo poganske običaje in tako od takrat okrašeno drevo povezujemo s krščanskim izročilom.
Korenine drevesa v Nemčiji
Izvor okrašenega drevesa je nedvomno nemški prostor. Za nastanek božičnega drevesa, ki je posledica ločitve od večinskega krščanstva, pa so bili prvotno zaslužni protestanti in luterani. Protestanti so v južne dežele prinesli tudi tradicijo božičnega obdarovanja, ki so jo uvedli v 20. stoletju kot motivacijo za postenje otrok.
Najstarejša omemba okrašene božične jelke naj bi bila sicer iz leta 1570 iz Nemčije. Kasneje lahko opazimo tudi v delu Johanna Wolfganga Goetheja iz leta 1765 omembo božičnega drevesa pri njegovem stricu, ki ga opisuje. Ne moremo pa si predstavljati originalnih božičnih dreves, kot jih poznamo danes. Božične jelke so bile skromno okrašene, le s svečkami, kasneje s papirnatimi okraski, steklenimi okraski, suhim sadjem ali oreščki.
Ker je bilo območje današnje Slovenije pod velikim vplivom germanskega kulturnega okolja in tudi protestantizma, smo v naših krajih – zgodovinsko gledano – tradicijo okraševanja božičnega drevesa, kot jo poznamo danes, verjetno prevzeli od Nemcev.
Iz Nemčije in Anglije v svet
Božično drevo je z mestnih trgov vstopilo v domove premožnejših protestantskih družin, ki so želele ohraniti praznično tradicijo, hkrati pa se izogniti katoliškim običajem jaslic. V Anglijo so prva drevesa prinesle nemške kraljice, a običaj se takrat ni razširil. Vse se je spremenilo, ko je princ Albert, soprog kraljice Viktorije, po poroki v Windsorju uvedel božična drevesa kot stalni del kraljevskih praznikov. Albert, ki je odraščal v Nemčiji, je v palači ustvaril pravo praznično čudežno sobo, z osrednjim drevesom in manjšimi drevesi za vsakogar v družini, okrašenimi s svečami, papirnatimi rožami, jabolki in sladkarijami.
V Severni Ameriki so božična drevesa sicer poznali že prej. Nemški priseljenci in vojaki so konec 18. stoletja v Québecu priredili praznične zabave s svečami, sadjem in okraski, medtem ko so nemški imigranti v ZDA ohranili tradicijo okraševanja dreves v svojih domovih. S prepoznavnostjo britanske kraljeve družine pa je božično drevo postalo razširjeno po vsej državi, piše Greek Reporter.
Prvo jelko okrasili v Ljubljani
Prvo okrašeno drevo, piše Wikipedia, naj bi v Slovenijo pripeljal nemški pivovar Peter Luelsdorf, ki je leta 1845 v svoji pivovarni v Ljubljani postavil prvo sodobno okrašeno božično drevesce. Nemški uradniki, trgovci in obrtniki so ta običaj hitro razširili med buržoazijo v mestu. Drevesa so bila okrašena z orehi, zlatimi jabolki, rožiči in svečami. Slovenski katoliki so sprva zavračali ta običaj, saj so ga dojemali kot tipično protestantskega. Prvi okrašeni božični sejem pri nas pa je bil v Ljubljani že leta 1859. Do prve svetovne vojne je običaj okrašenega prazničnega drevesa negoval višji sloj prebivalstva, šele po letu 1918 se je razširil med večino ljudi na Slovenskem.
