Mati Terezija, tudi mati Tereza oziroma sveta Terezija iz Kalkute, se je rodila globoko vernim albanskim staršem kot Anjezë Gonxhe Bojaxhiu natanko na ta dan, 26. avgusta 1910, v Skopju, v tedanjem otomanskem imperiju in na današnjem ozemlju Severne Makedonije. Njeno ime pomeni cvetek. Oče, uspešen podjetnik in politik, je nenadoma umrl, ko je bila stara osem let. Že pri dvanajstih letih je izrazila željo, da postane misijonarka. Pri osemnajstih letih se je priključila irskemu redu nun loreto, v Dublinu je tudi dobila ime sestra Marija Terezija (po sveti Tereziji deteta Jezusa).
Iz Irske so jo redovnice kmalu poslale v indijsko mesto Dardžiling za učiteljico. Indija jo je zaznamovala za vedno. Leta 1931 so jo iz Dardžilinga prestavili v Kalkuto, kjer je še petnajst let nadaljevala delo učiteljice zemljepisa, bila je tudi ravnateljica, a ko se je sprehajala po ulicah mesta, so jo prizori na ulicah vedno znova nadvse pretresli: reveži, brezdomci, invalidi, otroci brez svojcev in strehe nad glavo, gobavci, umirajoči. Za samostanskimi zidovi je živela v mehurčku, službo je opravljala v St. Mary's High School, zasebni dekliški šoli za bogate, čemur pa se je potlej uprla. Za vedno je odšla med pomoči potrebne ljudi na ulice, od leta 1946 je pomoč organizirala tudi sistematično.
Misijonarke in misijonarji ljubezni
Tega leta naj bi na vlaku v Dardžilingu doživela močno notranjo izkušnjo: Kristus naj bi jo pozval, naj zapusti samostan in »mu služi med najrevnejšimi med revnimi«. Kmalu za tem je ustanovila nov nunski red misijonarke ljubezni, se dolgo pogajala z Vatikanom, da jih tudi uradno priznajo, nato ji je štiri leta pozneje papež Pij XII. vendarle dal zeleno luč. Še prej so njeno namero morale dopustiti njene dotedanje sestre v loretskem redu in kalkutski nadškof.
Začela je z osnovno medicinsko pomočjo in izobraževanjem otrok v slumu Motijhil v Kalkuti. Nato je začela ustanavljati številne domove, od hospicov do ustanov za gobavce in otroke, in skrbela za podhranjene. Vse delo je temeljilo na preprostosti, poslušnosti in predanosti Kristusu. Sama je živela izjemno skromno: spala je na trdi podlagi, jedla enako kot revni, nikoli si ni lastila ničesar. Leta 1979 je za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir, dobila je tudi indijski red lotosa in medaljo svobode v ZDA. Leta 1980 je obiskala Ljubljano, sedem let pozneje pa so se tudi pri nas, natančneje na Ježici, naselile prve misijonarke ljubezni, ki jih prepoznamo po značilnih belo-modrih redovniških oblačilih. Prva je bel sari z modrim robom seveda nosila mati Terezija.
Katoliška redovnica, misijonarka in humanitarka je postala svetovno znana prav po svojem delu z najrevnejšimi v Kalkuti, kjer je 5. septembra 1997 tudi umrla. Leta 2016 jo je Rimskokatoliška cerkev posthumno kanonizirala oziroma razglasila za svetnico pod imenom sveta Terezija iz Kalkute. To so storili zelo hitro glede na siceršnje zapletene in dolgotrajne postopke. Že beatifikacija, ki je šele prvi korak pri razglasitvi neke osebe za svetnika RKC, lahko traja desetletja ali več. Med svetnice jo je prištel papež Frančišek. Za seboj je pustila izjemno dediščino: rod njenih misijonark ljubezni je še vedno živahen, več kot pet tisoč sester je prisotnih v več kot 130 državah po svetu, kjer so v stiku z najrevnejšimi. Leta 1963 je nastala celo moška veja reda, redovniki pa se imenujejo misijonarji ljubezni. Sestavilo se je tudi več laiških skupnosti, ki sledijo njenemu zgledu.
Humanitarka na tnalu kritik
Čeprav jo mnogi častijo kot simbol sočutja, je doživela tudi vrsto kritik. Denimo mnogi so opozarjali, da so v njenih hospicih razmere higiensko in zdravstveno katastrofalne. Na eni strani je medicinske oskrbe pogosto primanjkovalo, na drugi strani pa naj bi imeli dovolj sredstev, saj so na njihov račun, sploh zadnja leta, prihajale velike donacije. Mati Terezija se očitno ni dosti ozirala na to, kdo so njeni donatorji, saj je sprejela tudi darove od despotov in gospodarskih prevarantov, kot je bil recimo Charles Keating.
Mnogim tudi ni bilo všeč njeno poudarjanje, da nas le trpljenje vodi po poti do svetosti. V njenih hospicih zato naj ne bi bilo protibolečinskih terapij, ker je trpljenje veljalo za blagoslov. Christopher Hitchens jo je v dokumentarcu Hell's Angel in knjigi The Missionary Position označil za »fundamentalistko, ki je častila trpljenje«. Obtožil jo je, da je uboge ljudi uporabljala kot sredstvo za ideološko promocijo katoliških vrednot.
Ob prejemu Nobelove nagrade v Oslu 10. decembra 1969 je imela daljši govor, ki je potem zelo odmeval. Govorila je o tem, da se »ljubezen začne doma in da moramo ljubiti tiste, ki so nam najbližje«, mnoge pa je zmotila predvsem njena izjava, da je »največji uničevalec miru danes splav. Kajti če lahko mati ubije svojega otroka, kaj nas potem ustavi, da ne bi ubijali drug drugega?« Nekoliko bolje je bilo sprejeto njeno stališče, da je svetovni mir možen le, če se vsak posameznik uči dajanja iz ljubezni, ne iz dolžnosti.
»Praznina v moji duši«
Mati Terezija ostaja kompleksna figura. V ljudsko zavest se je zapisala kot svetnica, skromna in predana ubogim, skozi kritični pogled pa je ideološka figura, ki je promovirala pasivnost in trpljenje, namesto družbene pravičnosti in opolnomočenja. A vendarle je nekaj njenih citatov in misli postalo legendarnih, med njimi »Če sodiš ljudi, nimaš časa, da bi jih ljubil«, »Ne moremo vsi delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo« in »Mir se začne z nasmehom«.
Po njeni smrti so izdali zbirko njenih pisem z naslovom Come Be My Light (2007), kjer opisuje dolga obdobja duhovne suše. Zapisala je denimo: »Tam je tako velika praznina v moji duši … Boga ne bo, me noče. Včasih je bolečina tolikšna, da me boli samo biti. Ljudje mislijo, da je moje srce polno veselja. Resnica je, da je moje srce kraj trpljenja.« Dejstvo je, da skoraj petdeset let ni več čutila Božje navzočnosti, o čemer se je za časa življenja zaupala le nekaterim duhovnikom, zato je to pozneje mnoge vernike zelo pretreslo. Kako je lahko danes razglašena za svetnico sploh dvomila, a hkrati vztrajala v veri? Sta bili njeno tiho trpljenje in vera brez občutkov novi razsežnosti njenega zagonetnega lika? O materi Tereziji so posneti številni dokumentarci in filmi (Mother Teresa, The Letters ...), njeno ime nosijo tudi številne ulice, šole in zavetišča, sploh v Indiji in Albaniji.
