Trinajsti avgust 1942 je pomemben datum v zgodovini animacije, saj je bila leta 1942 v Ameriki premiera Disneyjeve risanke Bambi. Gre za enega najbolj znanih in čustveno vplivnih animiranih filmov, ki so prišli iz studia vizionarja Walta Disneyja. Kot glavni režiser se je pod sedemdesetminutni animirani film podpisal David Hand, obdan pa je bil z ekipo pomočnikov. Film je distribuirala RKO Radio Pictures.
Navdih za film je bil roman Bambi, Življenjska zgodba iz gozda judovsko-avstrijskega pisatelja Felixa Saltena (izšel je na Dunaju leta 1923). Bambi je v literarni obliki precej bolj resnoben in naraven kot v Disneyjevi različici, ki vsebuje več sentimentalnosti in značilne Disneyjeve likovne poetike. Zgodba sicer spremlja Bambija od njegovega rojstva do odraslosti, vključno z izgubo matere, odraščanjem in učenjem, kako samostojno preživeti v naravi.
Eksperiment, ki se je obnesel
Gledalci v filmu Bambi vendarle lahko vidijo precej realistično upodobitev narave in živali. Seveda, saj je Walt Disney v studio pripeljal celo resnične živali, da so animatorji lahko natančno opazovali njihovo gibanje in poteze. Animator Marc Davis, najbolj zaslužen za Bambijevo končno podobo, je ustvaril zgodnjo mojstrovino tako imenovane živalske antropomorfizacije. Disney je v studio pripeljal tudi biologe in umetnike, da so preučevali anatomijo jelenov, kuncev, skunkov, ptic ter njihovo gibanje.
V tehničnem in umetniškem smislu so bili vsi skupaj precej inovativni. Sentimentalno vzdušje so denimo pridobili z vodenimi barvami in mehkimi prelivi ter detajlirano gozdno kuliso. Za tem je stal Tyrus Wong, kitajsko-ameriški umetnik, ki je vnesel v film vzhodnjaški minimalizem in meglično vzdušje. Namesto hiperrealističnih detajlov so torej uporabili sugestivno, mehko ozadje, ki je še okrepilo občutek skrivnostnega gozda in izdatno vplivalo na čustva gledalcev po vsem svetu. Disney je eksperimentiral tudi z večplastno kamero, ki je omogočala globinsko perspektivo.
Disney je za svoje ustvarjanje na področju filma prejel 22 oskarjev (od tega je tri prejel prav Bambi) in še štiri častne oskarje, prislužil si je tudi 59 nominacij. Po njegovi smrti je podjetje The Walt Disney Company postalo eno največjih medijskih konglomeratov na svetu. Bil je prvi, ki je ustvaril celovečerni risani film, Sneguljčico in sedem palčkov leta 1937, in že takrat doživel ogromen uspeh. Na področju animacije je nadaljeval vizionarske projekte – to so bili Pinocchio (Ostržek) (1940), Fantazija (1940) in Dumbo (1941), ki mu je kmalu sledil še Bambi.
Po premieri film še ni bil komercialno uspešen, deloma tudi zaradi vihranja druge svetovne vojne, ki je omejila distribucijo v tujino. Šele pozneje je postal klasična Disneyjeva uspešnica, predvsem z večkratnimi ponovnimi izdajami v kinematografih in na televiziji. Tudi danes se ne gre bati za njegovo popularnost, še vedno velja za enega najboljših animiranih filmov vseh časov, tako po umetniški plati kot po svojem čustvenem naboju.
Psihološki vpliv Bambija
V svojem romanu Bambi: Eine Lebensgeschichte aus dem Walde je pisatelj Salten, kot že rečeno, upodobil realistično, skorajda filozofsko pripoved o življenju divjih živali v gozdu. Podčrtal jo je z močnimi podtoni smrtnosti, naravne selekcije in strahu pred človekom. Knjiga vsebuje prizore krvavih napadov, umiranja in celo pogovorov o religiji in usodi, kar pa je bilo za Walta Disneyja le prehudo. Disney je po tem, ko je leta 1937 odkupil filmske pravice od ameriškega režiserja Sidneyja Franklina, zgodbo precej omehčal. Dovolil si je še en poseg: Disneyjev Bambi ni srnjak kot v romanu, temveč beli jelen, ki je bližji ameriškemu občinstvu. Produkcija je trajala skoraj šest let, dlje kot kateri koli Disneyjev projekt do takrat (razen Fantazije).
Bambi je imel kot lik in kot celoten narativni arhetip daljnosežen vpliv na produkcijo poznejših animiranih filmov z živalmi in tudi na kolektivno doživljanje čustev pri mladih gledalcih. Eden najbolj znanih in pretresljivih prizorov v zgodovini animacije je smrt Bambijeve matere, ki jo ubije lovec. Prizor pogosto omenjajo kot prvo filmsko soočenje z izgubo, zaradi kakovosti podanega sporočila pa jo v svojih terapijah uporabljajo celo psihologi, da otroke v tematiko smrti vpeljejo na varen način.
Bambi ni samo opazovalec izgube, temveč je tudi sam žrtev: gleda, beži, čaka – in s tem gledalca potegne v izkušnjo travme. Mlad in nedolžen, z velikimi očmi, mehkim glasom in nerodnimi gibi omogoča močno identifikacijo otrok z lastno ranljivostjo, hkrati pa ustvarja varno okolje, kjer se bolečina predela znotraj znane pripovedne strukture – odraste, preživi izgubo in odide v samostojnost. To otroku simbolno pokaže, da je boleča prekinitev z otroštvom nujna za osebno rast.
Bambijev okoljevarstveni odtis
Čeprav so številna lovska društva pozneje protestirala glede vloge lovca v zgodbi – v filmu sicer ni neposredno prikazano, kako lovec ustreli Bambijevo mamo, gledalci vidijo le smrtno ranjeno žival –, je film hkrati prispeval k zgodnji okoljski ozaveščenosti med otroki in odraslimi ter empatiji do živali. Bambi je v popkulturi postal simbol nedolžne narave, ki jo ogroža človek. Vplival je tudi na upodobitve živali kot čutečih bitij s pravicami. Paul McCartney, član legendarnih The Beatles, je nekoč izjavil, da je postal vegetarijanec in borec za pravice živali prav po ogledu Bambija.
Animirana uspešnica je v naslednjih desetletjih, kot že rečeno, še večkrat prišla v kinematografe (v letih 1957, 1966, 1975, 1982 in 1988), studio Disney pa je leta 2006 posnel še nadaljevanje Bambi II, nekakšno predzgodbo o Bambijevem odraščanju z očetom. Leta 2011 je ameriška Kongresna knjižnica film vključila v nacionalni register filmov kot »kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomembno delo«. Zanimivost je tudi to, da je glas mlademu Bambiju posodil Donnie Dunagan, ki pa je o tem pozneje raje molčal. Postal je vojaški častnik in ni želel, da bi ga povezovali z risankami.
