Potem pa se je zgodilo nekaj še bolj bizarnega. Prijateljica je še naprej raziskovala to temo in iz večnega orgazma po smrti priletela naravnost v ASMR-orgazem. Oni dan, ko sem šla k njej na kavo in še praga nisem dobro prestopila, je vzhičeno ustrelila vame: »O, moj bog, Kaja, zakaj mi nisi povedala za ASMR-orgazme?« V njenem glasu je bilo zaznati odtenek navihanega očitka, kot da na pladnju nosim vse odgovore tega sveta – samo zato, ker vsakih 14 dni pišem o intimnih raziskovanjih. Seveda nisem imela pojma, o čem govori.
ASMR sem se medlo spomnila iz časa epidemije, ko sem naletela na kakšen oglaševan ojačan zvok rezanja in sekljanja zelenjave. Takrat sem se samo spraševala, ali se je ljudem dokončno odpeljalo, zdaj pa mi je prijateljica navdušeno razlagala o neverjetni ekstazi, ki jo je doživela. O orgazmu celega telesa brez dotika. In to ob poslušanju posnetka striženja las!
Slišalo se je ravno toliko zanimivo, da sem si rekla: naj se zgodi eksperiment! Zadeve sem se lotila kar se da znanstveno. Oborožila sem se s slušalkami in odprla youtube.
Najprej faza 1: Pomiritev in uglasitev. Video šepetalke, ki striže lase. Presenetljivo – čisti zen. Zvok škarij, tisti ritmični škrip-škrip, se je v ušesih prelevil v masažo možganov. Po desetih minutah sem bila tako sproščena, da bi si skoraj sama začela rezati frufru. A o mravljincih ni bilo ne duha ne sluha.
Sledili sta faza 2 in 3: Fokus na senzacije in subtilna erotika. Šepetanje na uho, lizanje mikrofona, počasni vzdihi. Iskreno? Ni mi bilo posebno všeč. Morda zato, ker sem pred kratkim v realnosti doživela trenutek, ko mi je nekdo oplazil uho z ustnicami, kar je bilo neprimerljivo bolj intenzivno. Mikrofon pač ne more tekmovati z dihom pravega človeka. Vsaj zame ne.
Da razložim, za kaj sploh gre. ASMR je pojav, ko ob določenih sprožilcih – šepet, tapkanje, praskanje, šumenje – po telesu začutimo mravljinčaste valove, ki se začnejo v glavi in širijo navzdol. Nekateri ga opisujejo kot »možganski orgazem«, čeprav gre bolj za nevrološko evforijo kot za spolni vrhunec. Skupnost okoli ASMR je ogromna. Milijoni ljudi na youtubu in tiktoku redno poslušajo takšne posnetke za sprostitev, lažje spanje, zmanjševanje stresa. Za marsikoga so to preprosto virtualni objemi, zvok intimne bližine, ki pomirja. A obstaja tudi povsem druga veja, tista, pri kateri šepet ni več terapevtski, ampak poželjiv: lizanje mikrofona, igranje vlog … Tu je ASMR brez sramu fetiš in kink, nekakšno digitalno ljubkovanje.
ASMR se uradno imenuje autonomous sensory meridian response oziroma po naše »avtonomni senzorični meridijanski odziv«. Tisti »meridijanski« del je v resnici bolj poetična domislica spletnih pionirjev, ki so želeli, da pojav zveni malce bolj znanstveno in mistično hkrati. A čeprav je izraz napol marketinški, je sama izkušnja daleč od izmišljotine. Raziskave so pokazale, da se ob ASMR aktivirajo deli možganov, povezani z nagrajevanjem, sprostitvijo in občutkom bližine. Študije z merjenjem srčnega utripa pa so dokazale, da se ljudem ob poslušanju ASMR dejansko zniža srčni utrip in sprosti telo. Skratka: mistična beseda, resni učinki.
Izkupiček mojega eksperimenta? Brez orgazma. Pač ne uspe vedno. Sem pa v nadaljnjem raziskovanju našla nekega šepetajočega džentelmena, ki je mojim ušesom šepetal tako prijazne, pomirjujoče besede, da se bom z njim zagotovo še kdaj podružila.
In morda je prav to bistvo: ASMR je lahko digitalni objem, ki te uspava, ali digitalni poljub, ki te vzburi. Kar ti bolj ustreza.
Kako sva torej s prijateljico iz filozofiranja o življenju po smrti kot večnem orgazmu pristali pri youtubovskih videih s škarjami in šepetajočimi moškimi? Nimam pojma. Vsekakor pa je vredno poskusiti! Če ne drugega, boste vsaj dobro naspani. Roko na srce, to včasih koristi bolj kot orgazem.
