Ko je oktobra 2006 Amy Winehouse širše pljusknila z uspešnico Rehab, je delovalo, kot da je na sceno prišlo dekle, ki v sebi združuje energijo Tine Turner in čutnost velikih jazz pevk, kot sta bili Ella Fitzgerald in Shirley Bassey, s katerima so jo kritiki primerjali, čeravno je bila njena osebna vzornica Sarah Vaughan. A že skladba sama, ki je njeno avtorstvo in govori o tem, da noče na program odvajanja od alkohola in mamil, je dajala misliti, da je Winehousova krhkejše bitje od veteranskih vzornic. Pojavila se je kot novo upanje britanske pop glasbe oziroma kot del niza britanskih ženskih izvajalk, rojenih v osemdesetih, ki so pele na način neo soula in med katere je šteti tako Joss Stone, Duffy kot Adele. Bila je najbolj prepoznaven glas letnika 1983 in njene skladbe so segle tja, kamor si producenti tistega časa niso upali. V enostavnost. Pop glasbo je vrnila k osnovam iz šestdesetih, v čas dekliških zasedb kot Ronettes, Shireless in druge. Mark Ronson, producent in soavtor skladbe Rehab, je povedal, da zasebno ni poslušala ničesar, kar bi bilo posneto po letu 1967. A Winehousova je bila od samega začetka mišljena in tudi obravnavana kot nosilka zamišljenega projekta.
250 funtov na teden
Že leta 2002, torej pri devetnajstih letih, je imela podpisano pogodbo s Simonom Fullerjem, britanskim menedžerjem, ki se je uveljavil kot tisti, ki je leta 1981 za angleški trg podpisal pogodbo za Madonnino skladbo in prvo veliko uspešnico Holiday. S tem je potomec angleškega vojaka pridobil osnovo za nadaljnji prodor, v katerem so bile naslednja etapa Spice Girls, nakar se je v začetku novega tisočletja lotil snovanja televizijskih glasbenih oddaj, kot je bila Pop Idol oziroma tudi American Idol. Po mnenju revije Billboard je Fuller največji britanski glasbeni menedžer vseh časov, ki je posegel tudi izven glasbe ter skrbel za kariero Davida Beckhama in Lewisa Hamiltona.
Take vrste dokazanih instinktov človek je torej prepoznal potenciale mlade Winehousove, ki je bila v tistem času pevka solistka v nacionalnem mladinskem jazz orkestru. Na teden ji je namenil 250 funtov podpore, obenem je pela v jazzovskem klubu, pri čemer je založba to skrivala oziroma je njen talent razvijala v tajnosti, da zanjo ne bi zvedela konkurenca. To se je vseeno zgodilo, saj jo je zaznal oglednik talentov založbe Island, za katero je leta 2003 izdala prvo ploščo z naslovom Frank, kar je bilo posvetilo Franku Sinatri.
Otrok jazza
Winehousova je odraščala v okolju jazzovske glasbe. Medtem ko je bila mama Janis farmacevtka, je bil oče Mitch ljubiteljski jazzovski pevec, ki je družino preživljal kot monter oken in taksist. Še bolj vplivna je bila njena babica Cynthia, ki je bila profesionalna jazzovska pevka in uveljavljena članica londonske jazzovske srenje. Winehousovi so bili po poreklu potomci judovskih priseljencev z območja Belorusije, od koder se je Amyjin praded leta 1891 izselil v Anglijo. Odraščala je v severnolondonskem predmestju Southgate, približno dvajset kilometrov oddaljenem od središča Londona. Po ideji babice je pri desetih letih začela obiskovati gledališko šolo, kjer so jo ob plesu učili tudi peti, nakar se je vpisala tudi v umetniško srednjo šolo, vendar je pri šestnajstih šolanje prekinila. Bila je dobra v pisanju, predvidevala se ji je novinarska kariera in res je kratek čas pisala za glasbeno revijo. Obenem je že igrala kitaro in komponirala lastne skladbe.
Vendar prva plošča Frank, na kateri je prevladovalo jazzovsko vzdušje, ni bila komercialno uspešna. Kritiki so jo hvalili. Najbolj izpostavljena skladba albuma Stronger Than Me je na lestvici dosegla vsega 71. mesto, a je bila po mnenju kritikov vseeno razglašena za najboljšo sodobno skladbo tistega leta 2003. Tudi na tak način se je album Frank v letu 2004 povzpel po lestvici, čeprav je sama izjavljala, da z izdelkom ni zadovoljna, da je imela pri njegovem nastanku opraviti z idioti, ki se jim ne da pomagati, oziroma da se niso upoštevale njene ideje. Začetek ni bil po načrtih.
A zgodba iz skladbe Stronger Than Me, v kateri partnerju očita, da ni dovolj moški, se ji je zgodila v dejanskem življenju. Leta 2005 je ob naključnem obisku londonskega puba Good Mixer tam spoznala Blaka Civila Fielderja, pomožnega delavca v industriji zabave oziroma asistenta kamere, ki je bogato eksperimentiral tudi s trdimi narkotiki. Kmalu je po njih segla tudi Amy. Domnevno se je s heroinom seznanila leta 2007, leto po tem, ko ji je umrla babica.
Uspeh in osebne težave
Razmerje je bilo turbulentno. S Fielderjem sta se razhajala in spet sestajala, občutke iz tega razmerja pa je izrazila na drugi veliki plošči Back to Black, kot se glasi tudi naslovna pesem: »Še nikoli v življenju nisem čutila tega, kar čutim do njega, do nikogar drugega. Bilo je zelo katarzično, ker sem se grozno počutila zaradi tega, kako sva ravnala drug z drugim.«
Album je zavzel vrh lestvice albumov v Veliki Britaniji in drugo mesto v ZDA. Za ploščo, ki se je prodala v dvajset milijonih primerkov, je prejela pet nagrad grammy, a hkrati je imela vse več psihofizičnih oziroma zdravstvenih težav zaradi načina življenja. Zaradi kajenja cracka se ji je kapaciteta pljuč zmanjšala na 70 odstotkov, obenem je trpela za bulimijo, ki je njeno telo dodatno slabila. Težave so bili opazne na njenih nastopih, ki jih ni zmogla zaključiti. Eden zadnjih se je zgodil v Beogradu junija 2011, na katerem ni bila zmožna nastopiti in je bila na koncu izžvižgana. Zatekla se je v London. Z uživanjem opiatov je domnevno prekinila, ni pa se odpovedala alkoholu. Zadnje dneve je po pričevanju varnostnika preživljala ob zmernem pitju, medtem ko so po njeni smrti ugotovili, da je imela v krvi petkratnik vsebnosti alkohola, ki je dovoljena v primeru voznikov avtomobilov.
Na tak način je svet zapustila zadnja antijunakinja in obenem junakinja pop glasbe. Zadnja, ki je izročilo rokenrola jemala usodno resno, kar jo je, tako kot njenega predhodnika Kurta Cobaina, pogubilo.
