Alan Wilson in njegova zasedba Canned Heat ne spadajo v najbolj zvezdniško vrsto pop glasbenikov, zagotovo pa med najbolj kultne, torej tiste, ki so zaradi slavnejše konkurence vsaj deloma prezrti, vendar med sledilci in poznavalci zasedajo najvišja mesta. Niso bili lepotci. Vsega 173 centimetrov visoki Wilson je bil tako slaboviden, da brez očal ni ločeval stvari že na metru in pol od sebe ter je bil zato sposoben kitaro odložiti na rojstnodnevno torto. Oprijelo se ga je ime Blind Owl, Slepa sova. Tudi pel je v visokem falzetu, ki je bil zaznavno manj herojski kot temno fatalni bariton, s kakršnim se je na primer ponašal Morrison. Obenem so Canned Heat bolj kot katera koli druga zasedba poosebljali hotenja in deklarirane nazore generacije Woodstocka.
Nenazadnje je Wilsonova skladba Going Up Country nosilna tema filma o festivalu Woodstock, torej tista, ki igra v ozadju, medtem ko film prikazuje hipije, ki se kopajo v reki, taborijo v šotorih, se preganjajo po travi z otroki, vozijo traktorje in vse drugo. Wilson je bil izpričan privrženec vodila »nazaj k naravi,« ki so ga hipiji nadgradili in izpeljali v nekaj, kar danes prepoznavamo pod izrazom »new age«.
Ljubil je naravo
Čeprav ni maral potovanj in turnej, tudi Going Up Country spada med potovalne pesmi. Zaradi težav z vidom vse do zadnjih let življenja Wilson ni vozil avtomobila. Ko je začel voziti v bivalnik preurejeni kombi, se je najraje zapeljal v park Yosemite, kjer je sameval in spal na prostem. Na podobnem kraju so ga navsezadnje našli mrtvega. Ne v hotelski sobi, v kadi ali na tleh stranišča nočnega kluba, temveč v spalni vreči na pobočju kanjona Topanga v bližini Los Angelesa oziroma nad hišo njegovega kolega iz zasedbe Boba Hita, medvedje velikega pevca in ustnega harmonikarja, ki je leta 1981 prav tako umrl prezgodnje smrti od predoziranja z opiatom.
Bivanje v naravi je imel raje kot nastopanje. Če je bila skupina na turneji in so se drugi prekladali po hotelskih sobah in kvečjemu v relaciji do hotelskega bara, je Wilson šel v bližnji gozd in tam nabiral storže oziroma vzorce zemlje. Nekaj časa je bil celo svetovalec ameriške gozdarske službe in je med drugim odkril dve novi drevesni vrsti. Menil je, da drevesa čutijo bolečino, še posebno se je zanimal za sekvoje, ki jih je dojemal kot najvišja živa bitja na planetu.
Kot izpričani naravovarstvenik je prvi združeval ekologijo in glasbo, zaradi česar je le nekaj pred smrtjo ustanovil organizacijo, ki bi financirala akcije za ohranjanje narave. Ko je umrl, so se ostali člani zasedbe z menedžerjem na čelu javno zavezali, da bodo del honorarjev nakazovali fundaciji, a se obljube niso držali.
Piflar in blueser
Wilson se je kot posebnež od okolice ločeval že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v predmestju Bostona in kjer seveda ni bil heroj šolskih hodnikov ali glavnega odmora. Sošolci so se mu posmehovali in ga nadlegovali kot piflarja, čeravno je bil tudi član srednješolske teniške ekipe. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij glasbe in muzikologije na bostonski univerzi, za kar je prejel državno štipendijo. Vseeno je po letu in pol študij opustil in začel zgolj igrati. Bil je izjemno talentiran kitarist in igralec ustne harmonike. Celo po mnenju Johna Leeja Hookerja je bil Wilson najboljši živeči ustni harmonikar, torej v konkurenci tako belopoltih kot temnopoltih.
Kariera Wilsona in Heatov, ki so bili ustanovljeni leta 1966, je trajala vsega štiri leta. Prvi pospešek je doživela leta 1967, ko so nastopili na festivalu Monterey. Hendrix je na tistem festivalu zažgal kitaro, Wilson in njegov kitarski partner Henry Vestine pa sta bila razglašena za najboljši kitarski dvojec. Ne da bi jih kdo posebej forsiral, so jih imeli radi tako kritiki kot občinstvo. Druga prelomnica je bil izid skladbe On The Road Again leta 1968, ki je obenem utemeljila formo boogie skladb, kakršne so se kasneje začele množično igrati. Čeravno so bili vizualni antijunaki, so Heati s to skladbo postali mednarodno slavni. Leta 1968 so že odigrali tudi evropsko turnejo. Istega leta so izdali še skladbo Going Up Country, ki je bila prav tako uspešna na lestvicah po vsem svetu.
Hospitaliziran zaradi depresije
Tako kot v primeru On The Road Again je šlo za priredbo bluesovske skladbe iz dvajsetih let, ki jih je imel Wilson podrobno preučene in je zato posegal tja, kamor manj seznanjeni niso mogli. Navsezadnje je tudi falzet, način petja, ki v tistih časih in okoliščinah ni bil priporočljiv in ga drugi pevci niso uporabljali, pobral od Skipa Jamesa, delta blueserja, za katerega so v začetku in sredi šestdesetih vedeli redki.
Wilsonova seznanjenost s starim bluesom je bila anekdotična. Ko je nadobudnim belopoltim blues entuziastom leta 1965 uspelo prepričati delta blueserja Sona Housa, da je stopil v studio, se ta zaradi dolge abstinence od igranja ni spomnil svojih skladb, kar pa ni bil problem, ker jih je znal odigrati Wilson. Ne samo to. Menda je Skipa Jamesa za nekaj tednov vzel v uk in ga ponovno naučil igrati njegove lastne skladbe, da je lahko potem posnel ploščo.
Zasebno, zunaj glasbe in drugih interesov, mu ni šlo dobro. Trpel je zaradi tesnobe in depresije, proti koncu šestdesetih so ga nekajkrat hospitalizirali ter celo dodelili v neke vrste skrbništvo njegovemu prijatelju in kolegu Hitu. Obenem je bil nagnjen k samomorilnosti in do danes se sklepa, da je prekomeren odmerek enakih uspavalnih tablet, od kakršnih je umrla tudi Judy Garland, vzel namenoma.
