Večina stvari, ki nam jih (vsaj ženskam) klobasajo o življenju po 40. letu, je čisti marketinški nateg. Nihče pa ne pove, kako temeljito se v tem obdobju spremeni pogled na ljubezen in odnose.
In tukaj sem: štirideset plus, tri leta po razhodu. Dva otroka, ki jesta nutello z vilicami in v istem stavku razpravljata o bioluminiscenci in »tum tum tum sahurju« (še en meni nerazumljiv internetni trend, ki ga očitno obvlada vsak pod 15. letom starosti).
Priznam, po razhodu sem šla najprej v fazo ljubimcev. Ne iz žalosti, ampak čisto preprosto zato, ker sem hotela. Nekaj časa je bilo fino – lahkotno, strastno in brez prevelikih obljub.
Ampak potem počasi prideš do točke, ko seks sam po sebi ni več dovolj. Zaželiš si odpirati še druge plasti odnosov – tiste, ki nimajo zveze z rjuhami, ampak s tem, kaj ostane, ko se slečeš in ostaneš ti. In tu se odpre vprašanje: kaj sploh pomeni ljubezen zdaj? Ko to ni več koktajl podivjanih hormonov, ki ti tako opere možgane, da resno razmišljaš o skupnem nakupu činčil. Ni več strah pred samoto, ki te porine v prazen objem. In ni več udobnost, da ti nekdo skuha pašto (čeprav se tega ne bi branila).
Zdaj me zanima, kako ljubezen zveni, ko ni več podkrepljena z marketingom in je ne vodi mogočna evolucijska sila v imenu prokreacije. Ko prvič stojiš sam in ne zmrzneš, začneš sebe in okoli sebe gledati drugače.
Ko si sam, te tišina nauči marsičesa. Koliko si lagal sebi v prejšnjih odnosih. Koliko si popuščal, da bi bil ljubljen. Koliko si se zvijal, da bi se ujel v obliko nekoga drugega. In prav to naju je povezalo v dolgem pogovoru s prijateljico, ki je že vrsto let sama – obe sva skozi svoje tišine prišli do podobnih spoznanj.
Smejiva se ob spominu, kako sva vsaka po svoje lizali rane. Koliko časa je vzelo, da sva iz razbitin sestavili sami sebe. Koliko mask sva morali sneti, da sva našli kožo, ki je res najina. Ta čas samote – čeprav je bil včasih samoten do kosti – je bil zdravilen. A ko mi reče, da je izgubila upanje in da si ne zna predstavljati, da bi še s kom lahko živela, jo po svoje razumem. Ker resnica je, da samota zna biti odrešujoča, a tudi nevarno udobna. In ravno tam se pokaže razlika: ali v njej obtičiš ali pa jo uporabiš kot prostor, iz katerega lahko greš naprej.
Potem je tukaj prijatelj. Nekaj let starejši. Pravi: »Nočem biti sam.« In tudi njega razumem. Tudi jaz nočem biti. Ampak vem, da nočem biti z nekom zgolj zato, da položnice deliva na pol.
Poznam dva para. Dva! Za katera bi dala roko v ogenj, da sta res dušna sostanovalca in ne zgolj partnerja v plačevanju položnic. Vsi drugi? Večina bi se razšla že pred leti, če jih ne bi vezali krediti, otroci in navada, da se ob petkih pred televizijo gloda ista pica. To je žalostna aritmetika odnosov, ki jo vsi poznamo, a redko izrečemo. In to je tisto, kar me plaši – da večina ljudi ne živi v ljubezni, ampak v kompromisu, ki se je razlezel čez desetletja kot tapeta, ki je nihče več ne pogleda. Ne govorim o tistih zdravih kompromisih, ki so v partnerstvu nujni, ampak o tistih lažjih, udobnih kompromisih – ko izbereš, da boš raje obtičal.
Ljubezen v resnici ni romantika, ni udobnost. Je pogum. Je odločitev, da se vidiš in pustiš biti viden. Čeprav si strgana in oluščena tapeta. Koliko ljudi to sploh še zmore? Koliko jih še kdaj prime partnerja za roko samo zato, ker je tisti dan zdržal svoj notranji kaos. In vseeno pripravil večerjo. In ob 23.56 še plačal tisto presneto položnico? Koliko se jih sploh še gleda?
In tukaj spet pridemo skupaj – jaz, prijatelj in prijateljica. Čeprav iz različnih smeri in z različnimi brazgotinami, smo ugotovili isto: da je v resnici osvobajajoče, ko te ne vodi več roka iluzije zaljubljanja, dopamina razigranih metuljčkov ali praktične računice skupnega nakupa stanovanja. Da na koncu vsi stremimo in hrepenimo po istem. Po tem, da bi nas nekdo res videl. Da bi ob njem lahko bili celi, ne zaradi njega, ampak ob njem. Vprašanje je le, ali si to upamo najti. In še težje – ali si upamo sprejeti, ko pride.
Vendarle je verjetno lažje živeti v udobju kompromisov.
