Prva postojanka je vendarle na Muljavi, na domačiji Josipa Jurčiča. Tistih štrbunk in štrrrbunk, ki sta se zaslišala, ko je padel v vodo hudič, ki ga je Krjavelj v romanu Deseti brat presekal na pol, sicer ni naredila Krka, a je reka zaznamovala tudi Jurčičevo življenje in pisanje.

Če bi nas na kakšnem kvizu doletelo vprašanje, katera je najdaljša reka, ki izvira in se izliva v Sloveniji, bi pri odgovoru morda kolebali. Po uradnih statističnih podatkih bi pač izstrelili, da je najdaljša 102 kilometra dolga Savinja. Krka pa je na drugem mestu s 94 kilometri. Če pa bi nas slišali člani Turističnega društva Krka, bi nas bržkone kdo od njih popravil, da je po njihovem merjenju Krka gotovo daljša.

»Kakor koli, je pa naša Krka bolj mirna in poslušna, ni tako hudourniška in nagajiva kot Savinja in ne povzroča tako hudih težav ljudem ob njej,« salomonsko sklene poznavalec reke Krke in turistični zanesenjak Vlado Kostevc, ki v občini Žužemberk skrbi za družbene dejavnosti. »Mi, ki živimo ob Krki, vemo, kdaj bo narasla in kako hitro. Njeno dovodno območje je Radensko polje pri Grosupljem. Visoka voda pride po kraškem svetu k nam z zamudo.«

Do izvira reke Krke in Krške jame pridemo skozi vas Gradiček. Po sprehodu čez travnik obiskovalca v hladu dreves pričaka mirno jezerce v vseh odtenkih zelene barve. Le tu in tam na dnu malce zabrbota, ko iz podzemlja priteče nova pošiljka vode. Težko si predstavljamo, da ob večdnevnem deževju hrumi in dere izpod vseh skal in iz bližnje Krške jame. »Običajno se to zgodi približno štirikrat na leto, lani pa je voda bruhala iz jame kar enajstkrat. Takrat obvestimo kraje dolvodno, Žužemberk pa Kostanjevico na Krki, da prihaja vodni val in se lahko pripravijo. Jezerce na izviru Krke nikoli ne presahne, niti v največji suši,« opiše Slavko Pajntar - Pinki, neumorni predsednik Turističnega društva Krka. Nihče ne ve, kako in kdaj je reka dobila ime Krka.

Netopirji pregnali Gibonnija in druge zvezde iz jame

Krška jama tik ob izviru Krke je najbrž edina jama, v katero se ne spustiš, ampak povzpneš po stopnicah navzgor do vhoda za železnimi vrati. To je novejši vhod, ki so ga razširili leta 1935, da naraščajoča podzemna voda ob močnem deževju hitreje odteka iz podzemlja. Tako so rešili problem poplav na Radenskem polju. Prvotni, naravni vhod v jamo je precej manjši, zgolj špranja med skalami, skrita višje v gozdu. V varno zavetje Krške jame so se prebivalci v preteklosti zatekli, vselej ko so v deželo vdirali sovražniki. Tudi že ko je Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju hodil tod okoli in v Slavi vojvodine Kranjske prvi omenil Krško jamo, je tam našel polno ognjišč še iz turški časov. »Ostaline kažejo, da so se v njej zadrževali ljudje že vse od železne dobe dalje,« doda vodnik po jami Primož Bradač.

Sposodimo si opis Josipa Jurčiča, ki je Krško jamo dobro poznal in jo v povesti Jurij Kozjak takole opisoval: »Človek, ki hodi v to jamo, mora se ukloniti pri vhodu. Potem se nekaj časa, komaj sedem stopinj, gre navdol v zemljo. Precej potlej pa se pride v veličastno poslopje, katero je in zidala in skladala sama roka vsemogočnega stvarnika.«

Do danes so je raziskali 490 metrov, obiskovalci pa si lahko ogledajo prvih 208 metrov do sifonskega jezera. Zanjo skrbi Turistično društvo Krka. Jama je zlahka dostopna, povsem vodoravna je, celo v navadnih natikačih gre brez težav. Niti prehladno ni, v poletni vročini je njenih devet stopinj Celzija ravno prav. Za turistične oglede so jo uredili leta 1995, tlakovali potko in uredili razsvetljavo ter zaprli z železnimi vrati. V sprednji dvorani so postavili tudi manjši oder, saj so v jami do leta 2010 organizirali prireditve in tudi večje koncerte. Celo Perpetuum Jazzile, Gibonni, Helena Blagne, Siddharta ... so se lahko pohvalili s koncertom v Krški jami. Odkar pa je območje pristalo pod Naturo 2000, so prepovedane vse aktivnosti v jami. Zasluga za to gre predvsem 120 netopirjem, zaščitenim malim podkovnjakom, ki prezimujejo in dremajo v jami. Poleg njih s stropa visijo tisočletni špagetasti kapniki in jamske zavesice, v katerih zlasti otroci, ki imajo bujno domišljijo, zlahka prepoznajo najrazličnejše figure, slonovo glavo, orjaški ligenj, orlov kljun, sfingo, jamskega trola ... Človeška ribica je tamkajšnja prebivalka že od nekdaj. »Ob zadnjem štetju v letu 2021 so jih potapljači našteli več kot 200 primerkov,« poroča Bradač. O močerilih kroži legenda. Perice iz vasi Krka so včasih prale perilo v reki, človeških ribic, ki so jih videvale, niso poznale, prepričane so bile, da so to mladiči zmajev. Zato domačini še danes pravijo, da Krka izvira v družbi zmajev.

Reka ljubezni privablja obiskovalce in kopalce

Trume obiskovalcev so se k izviru Krke začele zgrinjati, ko so v letu 2017 na tem območju snemali priljubljeno televizijsko nanizanko Reka ljubezni. »Turistične agencije so vozile polne avtobuse ljudi, ki so si želeli ogledati prizorišča snemanja. Niti predstavljati si nismo mogli, kakšen vpliv ima televizija. Da se obiskovalci niso izgubljali po vaseh v iskanju prizorišč, smo v društvu pripravili posebne vodene poti po poteh nanizanke,« se spominja Bradač. Turizem gre z roko v roki z gostinstvom, med kar 38 ribjimi vrstami, ki živijo v reki Krki, je najpomembnejša postrv, ki živi v zgornjem toku Krke in jo ponujajo v domala vsaki bližnji gostilni in na turistični kmetiji. Med najbolj slikovitimi, kjer ima postrv častno mesto na jedilniku, je domačija Javornik v Krki, z lesenimi podesti tik ob reki in lesenim mostom, pod katerim se med vratci prebijajo kajakaši.

K razgibanosti zgornje struge zelene reke prispevajo lehnjakovi pragovi. Že stoletja se namreč tam iz vode izloča apnenec ter poseda na mahovje in podrta drevesa, tako da nastanejo pregrade lehnjaka ali po domače lahkovca, ki so ga nekoč uporabljali tudi pri gradnji. Čeznje se voda preliva v brzicah in manjših slapovih. Najlepši so nemara med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvorom in Gornjim Kotom. Tudi romantični grad Otočec, naš vodni grad, stoji na enem od otokov, ki jih je z nalaganjem lehnjaka oblikovala reka. Podobnih manjših otokov je še več deset, odvisno od tega, kako visoka je Krka.

Marsikje vzdolž reke Krke so urejena naravna kopališča. Ustavimo se na parkirišču ob glavni cesti pri Zagradcu in se po makadamski potki spustimo do rečne struge parka Loka. V vodi se hladi nekaj kopalcev. »Ne, ne, ni mrzla. Le paziti je treba, da ne stopim na kakšno vejo,« odgovarja kopalka, ki se na mirnem delu reke pod lehnjakovimi pragovi počasi premika proti globlji vodi. Ob našem obisku je Krka premogla približno 20 stopinj Celzija, v zadnjih dneh se je ponekod že bolj segrela. Zapuščene lesene konstrukcije nekdanjega bara in gostilne kažejo, da je loka doživela že boljše čase. A kdor išče mir v zelenju, je na pravem kraju.

Prava rečna riviera pa obiskovalca pričaka pod mostom v Žužemberku, mestu, ki je ime dobilo prav po šumenju Krke. Stara nemška beseda sousen namreč pomeni šumeti. Na obeh bregovih reke je polno obiskovalcev, blazin, supov, kajakov ... Registrske tablice avtomobilov na parkirišču razkrivajo, da tu še zdaleč niso samo domačini. »Slišali smo, da je na morju polno sluzi, pa smo šli v nasprotno smer, v Suho krajino. Tukaj smo prvič in smo popolnoma navdušeni,« nam na hitro pojasni Ljubljančan, medtem ko nadzira otroka v vodi. V gostilni Koren so skoraj vse zunanje mize polne, tudi ležalniki tik ob reki. »To je šele začetek, v prihodnjih vikendih bo še veliko več gostov,« je zagotovila natakarica, ko je hitela točiti pivo. A na travniku ob reki s pogledom na žužemberški grad je dovolj prostora za vse. Podobno živahno je v vročih dneh tudi na kopališčih na Otočcu, Kostanjevici na Krki in drugje ob reki.

Dolini reke Krke pravijo tudi dolina gradov. V njenem porečju se je nekoč dvigalo 65 gradov, nekateri nam še danes nakazujejo, kakšno je bilo srednjeveško življenje. Tudi kruto. Vrtni paviljon oziroma stolp, ki ga je v 17. stoletju dal zgraditi grof Jurij Žiga Gallenberg na travniku v vasi Soteska, je kmalu dobil ime Hudičev turn. Med domačini kroži legenda, je razuzdanemu soteškemu graščaku v turnu pripadla prva noč z vsako nevesto in da so zanj ugrabljali in mu v turn vodili lepa kmečka dekleta. No, danes je poslikan stolp prizorišče srečnih dogodkov, tu je tudi poročna dvorana.

O industriji, ki jo je poganjala reka Krka, priča z evropskim denarjem obnovljen stari plavž na Dvoru iz leta 1796. Auerspergova železarna, ki je izkoriščala reko, je bila eden največjih in najpomembnješih industrijskih obratov na Slovenskem za časa Avstro-Ogrske. Končala se je, ko so na Dunaju odločili, da železnica ne bo potovala po dolini Krke. Industrija danes domuje v središču Dolenjske, v Novem mestu. Krka, Revoz, Adria Mobil ... Svetovno znana tovarna zdravil je po reki celo dobila ime, prav tako turistično podjetje Terme Krka v Dolenjskih Toplicah in še marsikatera organizacija v dolini reke.

Julijino in Štukljevo brv čez Krko so poimenovali občani

Mostovi, simboli povezovanja med ljudmi, so na reki Krki posebna zgodba: številne lesene brvi, železne in kamnite mostove najdemo vzdolž celotne struge. Tudi povsem na koncu, pri Brežicah, kjer se Krka izliva v Savo, se tik pred sotočjem pne železni most, en most za dve reki.

Samo v Mestni občini Novo mesto, kjer se Krka vije po enem svojih okljukov, jo prečka deset mostov ali brvi. Najnovejši sta Štukljeva brv v Irči vasi in Julijina brv med Loko in Kandijo. V ekipi, ki ju je zasnovala, je tudi eden najbolj znanih evropskih projektantov mostov Marjan Pipenbaher. Občina, ki jo vodi župan Gregor Macedoni, je za poimenovanje novih dveh brvi vprašala občane. »Prejeli smo kar 140 različnih predlogov, med katerimi je za Julijino brv prednjačilo ravno izbrano ime (zaradi bližine gradiča Novi dvor, kjer je do svoje smrti bivala slavna Prešernova muza). Glede na arhitektonsko-inženirski dosežek brvi v Irči vasi, ki jo definirajo čista linija, eleganca in lahkotnost, kot je bilo značilno za Novomeščana in olimpijca Leona Štuklja, pa je bilo izbrano ime Štukljeva brv,« je razložila Saša Sršen iz kabineta novomeškega župana. Avtorji so za Štukljevo brv za pešce in kolesarje letos prejeli priznanje Plečnikovo medaljo. Projekt obsega še štiri brvi in mostove, ki jih bodo gradili postopno.

Od mostov so povsem odvisni na Kostanjevici na Krki, v našem edinem mestnem jedru na otoku. Nedavno so odprli na novo zgrajen severni most, lani so podobno obnovili južnega, letos nameravajo obnoviti še tretji most, tercialski ali tako imenovani mali most, ki so ga poškodovale lanske poplave. Tako bodo imeli v občini obnovljene vse tri mostove, ki vodijo na kostanjeviški otok. Krka pa bo kot že tisočletja leno nadaljevala svojo pot pod mostovi, po ovinkih in okljukih vse do Krške vasi, kjer se združi z reko Savo.