Trio. Bobni, bas in električna kitara. Nobenih klaviatur, trobil, pihal, dodatne konkurence in pomoči sokitaristov. Sami. A v triu ima sleherni inštrumentalist, sploh pa kitarist, tudi največje možnosti in največ prostora, da se izrazi, ko zablesti, glasba triov pa je zaradi omejenih možnosti praviloma tudi zaznavno elementarnejša. Zato ne preseneča, da sta dva osnovna kitarska heroja, torej še živeči Eric Clapton in pokojni Jimi Hendrix, zaslovela z igranjem v triu. Ali kot je ob priložnosti povedal Zoran Crnkovič iz zasedbe Jutro, prav tako trio zasedbe iz sedemdesetih: »Trio je bil ekonomičen bend in takrat je bilo triov veliko. Na primer Bumerang, Faraoni, Oko, hrvaški bendi, YU grupa. Trio je bila običajna postava v Jugi. Pa zajebana, težka. V triu je zelo težko igrati. Zelo moraš paziti na aranžmaje. Ker si omejen na tri instrumente, veliko pade na kitarista.«
Kavcu vsekakor najljubši kitarist je bil Jimi Hendrix, čigar skladbe je preigraval in si s tem ustvaril tudi ugled Hendrixovega interpreta. Do pojava Julijana Eriča oziroma Prismojenih profesorjev bluesa se je vsaj v ljubljanskem okolišu težko spomniti, da bi še kdo drug preigraval Hendrixa razen Kavca. Hendrix je vendarle Hendrix. Najboljša roka rokenrola, pa tudi odpeti ga velja, kar hitro spodleti, pa čeravno Hendrix sam o svojem petju ni imel najboljšega mnenja. Marsikdo se je temu raje izognil, čeravno in obenem je Hey Joe neštetokrat preigran komad, ki si je utrl pot tudi na obmorske terase, še večje obrate pa je doživljal na piknikih, ne glede na to, ali je šlo zgolj za poskus refrena. Kavec je Hendrixa jemal resno, po nekoč nekje slišanem podatku je bil eden tistih Slovencev, ki se je udeležil festivala na otoku Wright. Enega od treh. Nemara zadnjega. Kar je ultimativna rockerska legitimacija.
S prvo zasedbo
še kot osnovnošolec
Prvi otok Wright se je zgodil leta 1968, glavne zvezde na njem so bili Jefferson Airplane. Potem sta bila še dva. Bob Dylan, ki je tiste čase živel v Woodstocku, na razvpitem festivalu pred domačim pragom leta 1969 ni nastopil, ker je bil že dogovorjen za nastop na otoku Wright. Medtem ko je bil o festivalu leta 1970, takrat ga je obiskalo tedaj rekordnih 600.000 ljudi, posnet film, nabor nastopajočih pa je vključeval tedaj največja rockovska imena, od Jimija Hendrixa, prek Doors, The Who in Alvina Leeja do Roryja Gallagherja in njegovih Taste. Še enega tria s kitarskim herojem na čelu. Otok Wright je bil še zadnji izdihljaj osnovne rockerske naivnosti. Končal se je z nasilnimi izgredi. Ljudje so v pločevinasti ograji, s katero so organizatorji ogradili kraj dogajanja, kot v patruljah s psi, ki so krožile okoli prizorišča, prepoznali nesprejemljiv razkorak med deklariranimi načeli ljubezni in sožitja – z dejansko izvajanimi zaporniškimi metodami, ljudje pa so ograjo na nekaterih delih porušili in protestniško pridobitno jim je uspelo priti zastonj na koncert.
A kot pravi rock zgodovinopisje, je Kavec idejo tria udejanjil že nekaj prej, ob ustanovitvi skupine Yeti Experience leta 1967, ki velja za prvi rock trio pri nas, ob Borutu Sedeju na bobnih je v njej bas držal Milan Bulič, mlajši brat radijskega rock doajena. Po krajšem postanku v zasedbi Skarabeji, kjer se je preigravalo Deep Purple, je Kavec, ki je kitaro sicer začel igrati pri šestih letih, s prvo zasedbo Rožce pa je na kitarijadi v Zagrebu nastopil še kot osnovnošolec, leta 1972 ustanovil zasedbo Oko, skozi katero so se zvrstili številni tedaj krožeči glasbeniki, kot na primer Dragan Gajić ali Miro Tomassini. Skupina je izdala le eno malo ploščo leta 1975 in album z naslovom Raskorak leta 1976. Ta je bil najprej odpet v slovenščini, a je prvotna zasedba razpadla; nova zasedba je ploščo posnela še enkrat, besedila so bila prevedena v srbohrvaščino in tako tudi odpeta. A plošča ni dala uspešnice.
Marsikomu je bil učitelj
Na plošči Raskorak je slišati skladbe različnih žanrov, od hard rocka do fusion funka, inštrumentalne podlage pa so prepričljivejše od vokalnih prispevkov, čeravno je kot gost nastopil Zlatko Manojlović iz zasedb Dah in Gordi, čigar skladba Sam sam pa je bila kritizirana kot neuspeli poskus narediti nekaj kot July Morning od Uriah Heep. Kavčev glas je sicer premogel moškost, ki bi se jo z nekoliko drugačnim pristopom verjetno dalo boljše uporabiti, obenem pa ni imel druge priložnosti. Ob izidu prve plošče niti ni imel svoje zasedbe, ampak je igral pri Boomerangih, tudi nova zasedba, s katero je odigral promocijsko turnejo med letoma 1976 in 1978, je razpadla. Od tedaj pa vse do leta 1993, ko je pod svojim imenom izdal album Hočeš z menoj, niti ni nastopal javno.
Daljši odsotnosti navkljub Pavel Kavec spada med slovenske kitarske heroje. Ni sicer prvi na seznamu, kajti če že ne Lev Ponikvar, kitarist Avsenikov, ki pa je bil po načinu igranja še najbližji Djangu Reinhardtu kot začetniku kitarskega herojstva obče, se za enega prvih na slovenskih tleh šteje Drago Dellabernardina, kitarist skupine Sinovi v obdobju 1968/69. Človek mit, o čigar igranju v osrednjem obtoku ni materialnih artefaktov, zato pa krožijo zgodbe, da je bil v rangu Josipa Bočka ali Jadrana Božića. A če sta Dellabernardina ali Marjan Malikovič kot letnika 1948 predstavljala prvi električnokitarski nalet, je Kavec kot letnik 1951 s svojo zasedbo vendarle bolj pripadal drugi generaciji slovenskega rocka, v katero spadajo kitaristi, kot so Žan Zmazek ali Zdenko Cotič, Uroš Lovšin, Dušan Žiberna, Mio Popovič ali Andrej Janežič, v nadaljevanju pa se potem pridružijo še Bor Zuljan ali Marko Lebar, kot številni še mlajši hitroprsteži, pri čemer je bil prav Pavle Kavec nemalokomu učitelj, saj je kitaro poučeval. Rocker starega kova.
