Gregor Božič je po poklicu režiser, scenarist in snemalec ter je hkrati ljubiteljski sadjar in raziskovalec bogate sadjarske dediščine Goriških brd. Od leta 2008 zbira drevesne primerke starih sadnih sort in jih umešča v svoj sadovnjak v Kojskem, izdal pa je tudi knjigo Sadje sonca, ki je ilustrirani popis starih sadnih sort iz Goriških brd in širše goriške regije. Sosednji regiji Benečiji, kjer je ravno tako raziskoval dediščino sadnih sort, je posvetil svoj prvi celovečerni film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki so ga leta 2019 premierno prikazali na filmskem festivalu v Torontu in za katerega je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel kar enajst nagrad vesna.
Do konca osemdesetih so v Brdih praktično vse kmetije še bolj kot od vinogradništva in vinarstva živele od sadja, predvsem od breskev in češenj, pri praktično vsaki hiši je bilo več sadnih drevesnih vrst. Danes so v Brdih bolj kot ne samo še vinogradi. Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je sadjarstvo tod začelo opuščati?
Pred drugo svetovno vojno so bili kmetje v Brdih večinoma koloni in niso bili lastniki svoje zemlje. Po drugi vojni so zemljo razdelili, tako da so v družinskem krogu pridelovali sadje in grozdje za zadrugo. S samostojno Slovenijo pa se je to spremenilo. S sadjarstvom se je ukvarjala le še generacija mojega starega očeta, naslednja generacija pa praktično ne več, ker so ljudje odšli iz Brd ali pa so se zaposlili v industriji, tako da niso več imeli takšnega odnosa do zemlje kot predniki. Taista generacija starih očetov je imela možnost, da se hitro upokoji, veliko jih je imelo tudi italijansko pokojnino, tako da so se vsa devetdeseta s sadjem ukvarjali bolj za dodaten zaslužek. Ko se je ta generacija poslovila, se njihovi sinovi in hčere s sadjem niso več ukvarjali niti zato, ker so bile prodajne cene nizke, saj so se ogromne količine sadja začele uvažati iz Italije in Španije po zelo nizkih cenah. Ampak nekaj pravih sadjarjev je še v Brdih in ti uspešno prodajajo svoje pridelke po slovenskih tržnicah. Menim, da naše lokalno pridelano sadje nima niti približno prave cene na trgu. Moralo bi biti precej dražje, če upoštevamo ves trud, ki je šel v vzgojo enega lepega, okusnega in tudi zdravega sadeža.
Ampak sadje iz Brd je bilo nekoč izredno cenjeno. Sploh češnje. Prodajalo se je na Dunaj, Reko, menda celo v Rusijo. Še danes briške češnje veljajo za nekaj posebnega.
V času Avstro-Ogrske so briške češnje veljale za nekaj posebnega, zato je Avstro-Ogrska tudi vzpodbujala razvoj sadjarstva na Goriškem. Še danes je mogoče videti slike, kako so Brike na tržnico v Gorico na glavah nosile češnje in od tam so jih odpeljali z vlakom direktno na Dunaj. Na Dunaju in celo v Sankt Peterburgu so na tržnicah dosegale celo višje cene od tobaka, kave in ruma. Po drugi svetovni vojni se je zaradi že omenjenih razlogov pridelava sadja začela opuščati in po nekaterih ocenah naj bi bila v Brdih trenutno zasajena le še desetina dreves češenj v primerjavi s številom še v začetku 20. stoletja. Res je, da je ugled briških češenj še danes velik in jih še marsikje prodajajo in oglašujejo kot briške, pa čeprav niso. Ampak na neki način tudi briške češnje niso več briške, saj se je sortni izbor povsem spremenil. Debelina in videz plodov sta postala ključni zaželeni lastnosti na trgu in zaradi tega so še tisti, ki so se ukvarjali s pridelavo sadja, začeli opuščati stare tradicionalne sorte. V sadnem izboru danes ni več prav nobene lokalne sorte, so pa zato prisotne sorte tujega izvora, ki jih gojijo na velikih plantažah v Italiji, Španiji in drugod. Še leta 1946 je na primer Franjo Cotič v svoji knjigi Briške češnje opisoval, da so se za češnjo trcinko zaradi njene izjeme aromatike nemški trgovci med seboj dobesedno stepli. Danes to ne bi bilo več mogoče, saj je dreves trcinke v Brdih le še peščica. Svojih tradicionalnih sort žal v tržnem smislu nismo znali promovirati in ohraniti njihove dodane vrednosti. Popolnoma smo se podredili diktatu globalnega trga, ki upošteva samo velikost, videz in dolgotrajnost plodov na policah trgovin, nič od tega pa nima zveze ne z zdravim ne z okusnim sadjem.
Leta 2012 ste se lotili popisa starih sort sadja in na Goriškem ste našli 64 starih sadnih sort, ki ste jih opisali tudi v svoji knjigi. Največ je bilo češenj, hrušk, breskev, sliv, marelic, jablan in fig, pa tudi nekaj drevesnih vrst, kot je na primer škorš, ki ga danes praktično ne poznamo več.
V mojem sadovnjaku je precej več dreves, 64 je takšnih, za katere sem našel opise v knjigah v arhivih iz časa Avstro-Ogrske. To ni naključje, saj je bila v Gorici ena največjih kmetijskih šol v Avstro-Ogrski in v okviru nje so izdelali poseben sadni izbor samo za Goriško. Vsak sadež so skrbno popisali, mu dodelili krajevno ime in popisali njegove kvalitete. Precej sem si pomagal tudi z nedokončanim osnutkom knjige o sadnih sortah Goriške, ki jo je imel namen spisati Ivan Bole (Giovanni Bolle), eden najpomembnejših avstro-ogrskih znanstvenikov s področja kmetijstva in direktor Goriškega kmetijskega inštituta, pa ga je pri tem prehitela prva svetovna vojna. So pa v italijanskem arhivu organizacije ERSA ohranjene njegove skice vseh teh sadežev. Bole je bil med drugim eden prvih, ki so se v teh krajih ukvarjali s sviloprejkami. V njegovih skicah so predstavljene avtohtone sorte, kot so perifigi, vrtolanka, flokarji, catar itd. Hkrati pa je izdal knjigo Goriške črešnje in do današnjih dni je to najbolj natančen popis starih sort češenj v naših krajih. Pri približno desetini drugih sadnih sort, ki niso bile nikjer uradno zabeležene, pa so mi z opisi pomagali ljudje, ki sem jih obiskal v okviru svoje raziskave.
V Sloveniji pa se tega ni nič raziskovalo? V Gorici je znan kmetijsko-gozdarski zavod.
Pri nas se bolj ukvarjajo z novimi komercialnimi tržnimi sortami, torej s tistimi, ki so bolj primerne za trenutne razmere na trgu. To so sorte, ki imajo večje in lepe sadeže, medtem ko je večina sadja teh starih sort bolj drobne narave in na videz ti sadeži niso tako privlačni. Ampak imajo pa te stare sorte bistveno več okusa in arom ter so trpežnejše, tako da jih ni treba toliko varovati s škropljenjem proti raznim boleznim in škodljivcem.
Ampak danes je na neki način
spet moderno uživati lokalne in
po možnosti avtohtone ter neškropljene pridelke, pa četudi so
videti bolj piškavi.
To je res. Ko sem deset let živel v Berlinu, so bila v nekaterih trgovinah najdražja domača jabolka, ki na oko res niso bila privlačna. Če bi jih pri nas komu ponudil, bi ti jih vrgel v glavo, češ da so ničvredna. V Švici imajo na primer v svojih trgovinah Migros police, na katerih prodajajo sadje z oznako »ProSpecieRara«. Gre za neprofitno nevladno organizacijo, ki se od leta 1983 ukvarja z ohranjanjem genske raznolikosti rastlin in živali v Švici ter trži pridelke in produkte iz avtohtonih sadnih živalskih vrst. Pri nas poznam veliko kmetov, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo in mi pravijo, da jim stranke zavračajo sadje, češ da je črvivo in ni videti lepo. Ampak to je povsem normalno, če ga ne škropiš z raznimi fitofarmacevtskimi sredstvi. Danes smo pač navajeni na sterilno in brezhibno sadje, ki ga gledamo na policah trgovin. Ampak mlajše generacije, vsaj tako opažam, se že obračajo v drugo smer in razumejo, da je včasih nekaj, kar pač ni videti lepo na prvi pogled, lahko tudi dobro in zdravo.
Vaš sadovnjak oziroma botanični vrt je nekakšna sadna genetska banka. Ali bi lahko katere izmed teh starih sort ponovno uradno registrirali in uvrstili v današnji nabor priporočenih sadnih vrst? Nekaj ste že sodelovali z drevesnico v Biljah.
V sadovnjaku je trenutno več kot 230 dreves, starih od treh do sedemdeset let, v njem pa je 43 sort hrušk, 21 sort češenj, 19 sort jablan, 16 sort marelic, 11 sort fig, 8 sort sliv in 7 sort breskev, pa še mandljevec, škorš, brek, leska, kutina, granatovec, dren, šmarna hrušica, rakitovec, oreh, samorodno grozdje, oljke itd. Ljudje me stalno kličejo, ali bi jim lahko dal kakšno sadiko. Ampak moj sadovnjak ni drevesnica. Od mene lahko dobijo le cepič, vendar večina procesa precepljanja ne pozna. Zato sem se dogovoril z drevesnico v Biljah, ta projekt traja že šest let, čez kakšno leto naj bi imeli prvič v svojem naboru tri vrste hrušk (perifigi, fermentinko in pituralko) ter jablano trdolesko. Vsekakor je to korak v pravo smer, saj si bodo lahko ljubiteljski sadjarji kupili drevesce sorte, ki bo lepo rasla in je prilagojena našim podnebnim razmeram. Srčno upam, da bo ta zgodba uspešna, saj bomo tako dolgotrajno ohranili košček te naše izredno bogate sortne raznovrstnosti.
