A nekaj primerov julijskih glasbenih hitov se najde. Tudi Đuli, evrovizijska uspešnica Daniela Popovića, ne nazadnje spada med julijske komade, vsekakor pa je slavospev igrivosti meseca julija tudi skladba Luglio italijanskega pevca Riccarda Del Turca iz leta 1968, s katero je za dva tedna zavzel vrh italijanskih lestvic, skladba pa je sčasoma postala mednarodna uspešnica, ki se je prodala v 500.000 primerkih male plošče. Po njej so posegli tudi Anglosasi. Najprej so The Tremeloes, znani predvsem po skladbi Silence is Golden, poskusili s priredbo z angleškim naslovom I'm Gonna Try, ki jim ni najbolje uspela. Za njimi so po italijanskem napevu posegli tudi Herman Hermits v priredbi z naslovom Somethin's happening, ki je postala zmerna zahodnoevropska uspešnica. Priredbe je skladba doživela tudi v francoščini in finščini, kjer so jo naslovili Ai-ai-ai, kot se sicer glasi najbolj zapomnljiv del njenega refrena, ki se mu ni hotela izogniti nobena priredba.
Jezik neljubih imperialistov
Pa vendar obstaja vsaj ena zasedba, za katero je julij prelomnega pomena. To so Uriah Heep, ob Nazareth tisti britanski rockerji, ki so uspešno bivali v senci Deep Purple, prvakov progresivnega hardrocka. Kajti če znajo v primeru slednjih sledilci našteti vse člane ansambla ali imajo v glavi kompletno diskografijo, so Nazareth širše znani predvsem po priredbi Love Hurts, medtem ko Uriah Heep premorejo še kakšno skladbo več in so avtorsko močnejša posadka. Eden od njihovih prelomnih komadov je July Morning, rock balada, ki so jo posneli julija 1971, medtem ko je na plošči izšla septembra istega leta. Gre za eno tistih skladb, ob katerih lahko na spletnih forumih zaznamo vsaj eno, če ne več mnenj, da gre za podcenjeno glasbo. Za glasbo, ki ni znana, kot naj bi si zaslužila. A obenem gre za skladbo, ki je izjemno priljubljena v vzhodnoevropskih državah. Ko se v Bolgariji ob Črnem morju vsako leto 1. julija množica zbere na slovesnem čakanju sončnega vzhoda, si kot neke vrste neformalno himno prepeva oziroma spušča prav uspešnico Uriah Heep.
Tudi ko ugledamo seznam, kdo vse je priredil skladbo, je očitno, da so Uriah Heep bili uspešni tam, kjer drugi njihovi kolegi niti niso uspevali. Na primer v Sovjetski zvezi. Tako je leta 1975 priredbo July Morning posnela gruzijska folk rock skupina Via Iveria, da bo mera presenečenja polna, so to storili v angleščini, ki je bila v času vladanja Leonida Brežnjeva kot vrhuncu hladne vojne v Sovjetski zvezi razumljena kot jezik neljubih imperialistov. A v primeru July Morning ni bilo problema. Še eno vzhodnoevropsko priredbo je skladba doživela leta 1989, in sicer poljske zasedbe Kult. Kot da imajo Uriah Heep značilnost stripov Alana Forda, ki so bili izrazito priljubljeni v Jugoslaviji, drugje pa niti ne.
Ob vsem tem ne čudi, da so leta 1987 nastopili v Moskvi kot ansambel, ki se je zdel najbolj primeren konceptu Glasnosti, ki jo je zagovarjal tedanji predsednik Mihail Gorbačov. Oni so bili izbrani kot tisti zahodnjaški pop izvajalci, ki so primerni za most med dvema sistemoma, ki sta se tedaj zbliževala. V desetih zaporednih nastopih na moskovskem olimpijskem stadionu, ki je dejansko pokrita dvorana za 35.000 ljudi, jih je videlo in slišalo približno 180.000 ljudi. Uriah Heep bolj zvezdniškega momenta od moskovskih dni niso doživeli ne prej ne pozneje oziroma nikjer drugje.
Primer zglednih rockerjev
Zakaj tako? Nemara je treba kot pripomoček za razumevanje tovrstnih kulturoloških čudes vzeti v obzir status progresivnega rocka v socialističnih državah. Tudi v Jugoslaviji. S tem da se je v izrazu skliceval tudi na klasično in ljudsko glasbo, je progresivni rock pri socialističnih cenzorjih vnaprej pridobil nekaj kreditov. S prisotnostjo električnih kitar je ponudil navezavo na tedaj sodobne tokove, obenem pa ni bil političen oziroma incidentno prestopniški, kar so na primer poosebljali The Rolling Stones.
Progresivni rock je bil glasba, v kateri je bilo tudi zaradi vseprisotnosti klaviatur čutiti, da jo izvaja šolan kader. Ne uličarji, ampak fantje in dekleta, ki so hodili v glasbene šole in so bili tudi sami politično neangažirani. In ki jih je zanimala predvsem glasba. Primer tega je bil v Jugoslaviji Kornelije Kovač, klaviaturist in šef Korni grupe, komponist Zdravka Čolića in obenem izumitelj sarajevskega popa, vključno s skupino Bijelo Dugme, katere marsikatera balada je aranžirana natanko tako, kot so zastavili Uriah Heep. Simfonični epski uvod na klaviaturah, ki tudi v nadaljevanju skladbe ne popuščajo, v osrednji vlogi pa moška vokalna linija oziroma glas, ki poje o »ljubezni nekega moškega«. V primeru July Morning gre za naključni julijski spolni odnos, ko olajšani samec zjutraj stopi na osamelo ulico in se ob petju ptic hkrati počuti tako zmagoslavno kot čustveno razrvano.
Uriah Heep so primer zglednih rockerjev, okoli katerih se niso dogajale afere, povezane z opiati in razbitimi hotelskimi sobami, čeravno imajo tudi oni svojega padlega angela. To je bil David Byron, ki je pri 38 letih umrl od poštenjaško alkoholičarskega vzroka. Od ciroze jeter. Še prej so ga zaradi alkoholizma vrgli iz skupine. Byron je s svojim glasom označil temelje Uriah Heep, vključno z vokalnim prispevkom v skladbi July Morning in skladbi Easy Living, ne pa tudi v Lady in Black iz leta 1970, ki je uspešnica postala šele leta 1977 ob ponovnem izidu. Ta skladba, ki je prav tako doživela izjemen uspeh na ruskem trgu, se Byronu ni zdela primerna, zato jo je odpel kitarist Ken Hensley, prav zato pa Uriah Heep ob menjavah pevcev niso imeli tolikšnega problema, kot če bi Byron zaznamoval vse skladbe. Po njem so sicer zamenjali še dva pevca, tudi v naših krajih pa se še vedno lahko nadejajo občinstva. So bili in ostajajo pojem sredinskega poprocka.
