A to je bilo možno v osemdesetih ali še devetdesetih letih, potem pa so leta 2000 zvezdnikov grob ogradili. Vse od tedaj živijo ideje, da bi se njegove posmrtne ostanke preselilo kam drugam. To bi še najbolj godilo upraviteljem pariškega pokopališča Pere-Lachaise, ki letos praznuje 200 let obstoja. Na njem so pokopani mnogi razvpiti pokojniki, denimo Moliere, komunardi, umorjeni v času pariške komune, Honoré de Balzac, Georges Bizet, Frédéric Chopin, Auguste Comte, Maria Callas, Stéphane Grappelli, Amedeo Modigliani, Charles Nodier, Edith Piaf, Oscar Wilde in mnogi drugi, vključno z Morrisonom. Mrtva elita. Paradoksalno je, da si je uprava pokopališča tega sprva nadvse želela. Ker na začetku tam nihče ni želel biti pokopan, so leta 1617 izvedli marketinško selitev Molierja ali Jeana-Baptista Poquelina, kot je bilo njegovo pravo ime, s prejšnjega pokopališča, kjer so ga pokopali leta 1673, na pokopališče Pere-Lachaise. S tem jim je res uspelo pri ljudeh vzbuditi željo, da bi bili pokopani v družbi slavnih, in dolgo časa so poslovali nemoteno, vse dokler se pri njih niso znašli tudi posmrtni ostanki Jima Morrisona. To je trajno zmotilo pokopališki mir.
Tri milijone obiskovalcev
Pokopališče te čase namreč letno obišče več kot tri milijone obiskovalcev, kar je več od dobrega pol milijona, kolikor jih letno obišče grob Elvisa Presleyja v Gracelandu v Memphisu, in več, kot jih na leto obišče Ljubljano. Pokopališče je po obiskanosti na petem mestu med turističnimi zanimivostmi Pariza, torej za cerkvijo Notre Dame, Eifflovim stolpom, Louvrom in Centrom Pompidou. In prav grob Jima Morrisona je najbolj obiskan spomenik na pokopališču.
Na vprašanje, zakaj je tako, je možnih več odgovorov. Jim Morrison ob Jimiju Hendrixu in Janis Joplin sodi v veliki trojček pop pokojnikov iz kluba 27, torej med tiste, ki so umrli, stari 27 let, kar jih po krščanski paradigmi na pop način umešča med zveličane oziroma ob bok samemu Jezusu. O vseh treh smrtih so na voljo teorije zarote, po katerih naj bi bili žrtve zahrbtnih sil globoke države ali pač družbe, ker naj bi bili zaradi svojega menda zgolj dobronamernega delovanja ovira zlobnim strukturam. Tako nekako popreproščeno bi se dalo razložiti njihov sloves. A grob oziroma spomenik Jimiju Hendrixu v Seattlu na listi pogrebniškega turizma še zdaleč ne dosega groba Jima Morrisona, medtem ko so bili posmrtni ostanki Janis Joplin itak razsuti v morje pred San Franciscom. Nemara bi bilo tako tudi z Jimom Morrisonom, če bi bil pokopan v rodni Floridi ali Kaliforniji, ne pa v Parizu, francoski prestolnici, ki tako ali tako spada med najbolj zaželene turistične cilje, obenem pa gre za mesto, v katerega blagovni znamki je umetnost izrazito pomemben moment. In še nekaj gre Morrisonu v prid. Da je leta 1971 umrl poleti, točneje 3. julija, torej na začetku osrednjega dela poletne turistične sezone, s čimer se avtomatično umešča v turistične programe.
Morrison, ki je bil rojen 8. decembra 1943, se je v Pariz zatekel spomladi leta 1971. Zbežal je pred nemirom in medijsko gonjo po koncertu v Miamiju leta 1969. Tjakaj je prišel z zamudo s posebnim letalom, alkoholiziran in slabovoljen, nakar je na odru vzklikal: »Ali hočete videti moj kurac?«, posledica česar je bila obtožba, da se je na odru slekel. Šlo je za zadnjo fazo njegove pop rock kariere, ki se je začela leta 1965, ko so se The Doors sestavili v Los Angelesu in se najprej kalili skozi žive nastope v klubih, nato pa v začetku leta 1967 izdali prvo veliko ploščo, na kateri so bile dandanašnje rock klasike, kot so The End, Break on Through ali Light My Fire. S slednjo so zasedli vrh ameriške lestvice. Morrison je bil sicer sin ameriškega admirala, ki je 2. avgusta 1964 poveljeval ameriškemu ladjevju v zalivu Tonkin, ki naj bi ga napadli vietnamski torpedni čolni, kar je bilo uporabljeno kot razlog za to, da so se ZDA neposredno vpletle v vietnamsko vojno. Medtem ko je starejši Morrison torej zagotovil vietnamsko vojno, je mlajši prepeval protivojne pesmi, kot je The End.
Heroin je vzel skozi nos
A na račun nikdar dokazanih obtožb, da se je na koncertu v Miamiju slekel do golega, je bila proti njemu vložena obtožnica zaradi nespodobnega vedenja. Septembra 1970 je bil obsojen na šest mesecev zapora in denarno kazen. Na razsodbo se je pritožil, vmes pa je odšel v Pariz, kjer je že bivalo njegovo tedanje dekle Pamela Courson, prav tako Američanka, s katero sta se spoznala leta 1965 v Los Angelesu. Bila sta v zvezi odprtega tipa. Tako se še vedno govori, da je Neil Young Pameli posvetil skladbi Cinnamon Girl in The Needle and the Damage Done. Obenem je bila v Parizu v zvezi tudi s preprodajalcem heroina Jeanom de Breteuilom, ki je zaradi prevelikega odmerka umrl leta 1972. Pamela Courson je umrla dve leti kasneje.
Morrison je bil načeloma alkoholik, ki naj bi heroin celo sovražil, in odvisnost njegovega dekleta naj bi ga motila. Pa vendar se kot razlog za zvezdnikovo smrt največkrat omenja heroin, ki naj bi ga zaužil v pariškem nočnem klubu Rock'n'roll Circus. Tjakaj je na dan svoje smrti prišel okoli dveh zjutraj, prišel naj bi kupit mamilo za svoje dekle, vendar ga je potem na stranišču vzel tudi sam. Ne intravenozno, kajti igel se je menda izrazito bal, temveč skozi nos. Potem ko so ga našli na stranišču kluba, so ga naknadno prenesli v kopalno kad v pariškem stanovanju, kjer je takrat živel in ki zdaj velja za uradno mesto njegove smrti. Prenesla naj bi ga združba preprodajalcev, to pa zato, da se ne bi omadeževalo ugleda kluba, oziroma na zahtevo lastnika kluba. Tako pravi tudi Marianne Faithfull, muza Micka Jaggerja in mnogih drugih, ki je bila tisto noč v omenjenem klubu in je bila tiste čase partnerica preprodajalca de Breteuila: »Morrisona je ubil moj tedanji fant. Verjamem, da je šlo za nesrečo. Droga je bila premočna.«
Uradni razlog smrti je bil srčni zastoj, obstajajo pa tudi številne druge teorije. Vendar obdukcija ni bila opravljena, 7. julija pa so Morrisona upepelili in pokopali na pokopališču slavnih, ki je z njim postalo bolj slavno, kot je bilo kdajkoli prej.
