Prvi Policaj z Beverly Hillsa je Murphyja povzdignil v superzvezdnika in v naslednjem desetletju privedel do dveh nadaljevanj, hkrati pa je glasba, ki so jo v filmu uporabili, postala kultna. Številni kritiki so se strinjali, da najnovejši del z naslovom Policaj z Beverly Hillsa: Axel F, ki so ga v sredo objavili na Netflixu, vzbudi občutke nostalgije, saj dobri stari Murphy znova utelesi ikoničnega detektiva Axla Foleyja. V oceni s tremi zvezdicami je USA Today film označil kot »pravo tolažilno hrano za nostalgike«, medtem ko je The Guardian filmu dodelil le dve zvezdici in zapisal, da kar se tiče izvedbe in zasedbe, »ni veliko energije, ki bi oživila njihovo šablonsko ponovno združitev«.
The Independent je filmu, v katerem se odtujena detektivova hči znajde v nevarnosti, prav tako dodelil dve zvezdici in zapisal: »Film ima samozavest, da se norčuje iz slavno slabega tretjega dela franšize, a sam nima ničesar pokazati, ničesar povedati in ničesar za Murphyja, s čimer bi lahko delal.« Dodali so še: »Film je pristal na Netflixu z napihnjenim proračunom 150 milijonov dolarjev, tik za filmom Podli fantje: vse ali nič. Za velik del uspeha Podlih fantov je zaslužen Policaj z Beverly Hillsa, a medtem ko je prvi franšizi uspelo odrasti, je drugi spodletelo. Treba si je preprosto priznati, da je minilo nekaj časa.«
Več navdušenja za film je zaznati v oceni USA Today, kjer so ga opisali kot samozavestnega in pohvalili izbiro glasbene podlage, vključno z retro pesmimi Boba Segerja in Pointer Sisters, ki pomagajo graditi vzdušje stare šole. V LA Times so podali bolj ali manj pozitivno oceno: »Murphy je učinkovit, čeprav se je ton drzne samozavesti premaknil k nostalgiji. Tista pristna iskra je izginila.«
