Ribogojnica Natura, ki jo vodi Andrej Škoberne, je butične narave. Najdemo jo v Želimljah pri Ljubljani. Preden sta se z ženo Anito specializirala za gojenje postrvi, sta imela tod akvarije, v katerih sta gojila tropske ribe in rake. Zadnji dve leti na lokaciji, kjer je deloval Ivan Franke, ki velja za očeta sodobnega ribogojstva, gojita najbolj cenjene postrvi: potočne zlatovščice, jezerske postrvi in sulce.
Vaša ribogojnica se od drugih tovrstnih obratov po Sloveniji razlikuje predvsem po tem, da je zelo butične narave in da vzgajate jezerske postrvi, sulce in zlatovščice, ki niso tipične za slovenske ribogojnice, saj se v njih večinoma goji ameriške postrvi oziroma šarenke.
Z Anito sva tukaj že 12 let, ribe za prehrano pa gojiva dobri dve leti, saj sva za to, da sva pridobila vso dokumentacijo, potrebovala pet let. Šarenke so najbolj pogoste v slovenskih ribogojnicah zato, ker ne potrebujejo tako čiste vode kot denimo sulci, jezerske postrvi in zlatovščice. Šarenka ima pravzaprav del lososovih genov, zato je marsikatera večja šarenka rdeče barve in zraste do porcijske velikosti, kar je približno 30 dekagramov, že v enem letu. Specifika vzreje šarenk je tudi v tem, da so sterilne in se ne drstijo. Jezerska postrv, zlatovščica in sulec pa so v osnovi povsem divje ribe, ki za gojenje potrebujejo zelo čisto vodo. Pri nas se ribniki napajajo z vodo, ki je pitna. Naši bazeni so narejeni tako, da se tudi mulj vseskozi izpira v usedalnik, tako da v bazenih ni popolnoma nobenega iztrebka, česar v drugih ribogojnicah praviloma ni. Cilj tega je, da so naši bazeni narejeni kot tolmuni v naravnem okolju. Voda je čista in polna kisika, zato so ribe zdrave.
Tukaj so se začele vzgajati prve
slovenske postrvi za prehrano.
Ste se za nakup tega posestva
odločili prav zaradi tega ali ste to izvedeli šele kasneje?
Čista voda in zgodovina slovenskega ribogojstva sta bila v osnovi razloga za to, da sva tukaj kupila hišo in zemljo. Pri spodnji hiši, ki je bila sezidana na okvirjih vališča ribjih mladic, je tudi spominska plošča Zavoda za ribištvo. Okrog leta 1882 so se tukaj začeli ukvarjati z načrtnim gojenjem rib, tako da so gojili ribe v marsikaterem potoku, poleg tega, da so imeli tukaj ogromno ribnikov. Za prehrano so se postrvi začele gojiti leta 1908. Med drugo svetovno vojno je bilo vse porušeno, po vojni pa so lastniki zemljišč večino ribnikov zasuli, tako da je ribogojstvo tukaj povsem propadlo.
Kako pa je s sulci, ki veljajo za kralje evropskih vodotokov in so najbolj cenjena vrsta postrvi?
Sulce poznajo povsod po svetu. Danes jih je v rekah bolj malo, nekoč pa so bili zelo prisotni in so bili že takrat zelo cenjeni. Kot znajo povedati starejši prebivalci teh krajev, jih je bilo v okoliških rekah in potokih zelo veliko. Pred 12 leti tod ni bilo mogoče opaziti nobenega sulca – ki ga v Želimeljščici ni že 20 do 30 let – ampak le kakšno manjšo navadno potočno postrv, a tudi to je danes redek pojav. So pa to zanimive ribe in imajo tudi zelo dober okus.
Zakaj jih danes ni več?
Politika urejanja voda, ki jo vodi država, je zastarela in škodljiva za ribe. Večino vodotokov se je ogradilo s kamni oziroma zreguliralo, tolmune se je zasulo, postavilo se je visoke neprehodne pregrade, zaradi česar se ribe ne morejo umakniti v višje, hladnejše predele, zato so nekatere hladnovodne vrste rib začele poginjati. Med njimi tudi postrvi, vključno s sulcem. Ker se ribe nimajo kam skriti, so izpostavljene še ribojedim pticam, kot so kormorani, siva in bela čaplja, raca žagarica, rečni galebi … Potem sta tukaj še onesnaževanje in neurejena kanalizacija. Od leta 2018 se po novi zakonodaji v vodotoke lahko vlaga le ribe iz ribogojnic, ki imajo potrjen status »prosto bolezni«. Ker se je zakonodaja pridobivanja statusa v zadnjih letih spremenila, tega statusa večina ribogojnic nima, zato je tudi poribljavanje oteženo.
Kakšen status ima vaša ribogojnica?
Trenutno smo v fazi pridobivanja tega evropskega statusa, vendar to traja od dveh do štiri leta, pa tudi precej drago je, saj moraš na leto poslati v analizo 300 rib in vse plačati sam. V Sloveniji je le malo ribogojnic, ki imajo ta status, prepričan pa sem, da se jim bomo pridružili, saj kupujemo mladice samo od ribogojnic s statusom »prosto bolezni«. Tudi vse analize, ki smo jih opravili do sedaj, so bile negativne glede vseh bolezni.
Kako to, da mladic ne vzgajate sami?
Nam se ne izplača imeti vališča, ker nimamo tako velikih količin rib, da bi jih bilo smiselno valiti, zato mladice kupujemo od Zavoda za ribištvo, Ribogojnice Vodomec in Ribiške družine Bled, ki imajo status »prosto bolezni«.
Kako je z velikostjo rib? V naravi sulci dosegajo velikost tudi več kot meter, največji doslej izmerjen primerek iz slovenskih rek je bil dolg celo 130 centimetrov. Tudi vi imate poseben ribnik za kapitalce,
v katerem so večje ribe.
Imamo tudi nekaj večjih primerkov, in sicer do približno treh kilogramov, ki pa rastejo zelo dolgo. Zato so take ribe tudi dražje. Zlatovščice in jezerke dve leti rastejo do velikosti, do katere zraste šarenka v enem letu, ki posledično tudi veliko manj poje. Sulec raste še počasneje. Tudi pri nas v večini prodajamo porcijske ribe, ker so ljudje na to velikost navajeni, imamo pa seveda tudi večje primerke. Ampak ti zanimajo le redke kupce. Večina jih tako ali tako misli, da je postrv samo ena, in to šarenka.
Kakšna je pravzaprav razlika
v strukturi mesa med različnimi vrstami postrvi?
Sulec ima zelo specifično strukturo mesa, ki je bolj rahla in nežna, zato je morda celo primerljiva s strukturo mesa soma, vendar ima zelo čist in neokrnjen okus. Zlatovščica ima bolj kompaktno meso, čeravno je prav tako sočno in mehko in se v ustih kar topi. Je nežno aromatičnega okusa. Med poznavalci je meso zlatovščice cenjeno kot najboljše od mesa vseh postrvi. Jezerska postrv pa je nekje vmes. In velja, da večja ko je postrv, boljšega okusa je. Večkrat kdo reče, da je jedel postrv, ki je imela preveč kosti. Seveda, saj je jedel porcijsko ribo, ki ima manj mesa, zato se marsikomu zdi, da ima več kosti. Če želiš imeti kaj več od ribe, mora ta imeti vsaj pol kilograma.
Pri gojenju rib je poleg vode
najpomembnejša hrana.
Kaj jedo vaše ribe?
Uporabljamo hrano danskega proizvajalca Biomar, ki velja za najboljšo hrano za ribe v Evropi, tako da lahko rečem, da naše ribe jedo zdravo in kakovostno hrano, ki je brez kakšnih koli nenaravnih stvari. Gre za odstotek beljakovin, vitaminov in mineralov, ki je izračunan za vsako vrsto rib posebej, zato ribe dobijo še bolj optimalno hrano kot v naravi.
Kako se ta hrana razlikuje od hrane, ki jo imajo te ribe sicer v
naravnem okolju?
V naravnem okolju manjše ribe jedo različne ličinke, vodne bolhe, polžke, žuželke, rakce, paglavce, večje postrvi pa so ribojede.
Je kaj plenilcev vaših rib, glede na to, da so vaši bazeni v povsem naravnem okolju in čisto blizu gozda?
Največje plenilke rib pri nas so štorklje. Če bazenov ne bi imeli pokritih z mrežami, bi pojedle popolnoma vse ribe. Tudi medveda smo že večkrat imeli na obisku, ampak ribnikov še ni napadel. Če pride medved, dežuramo celo noč. Sicer imamo tudi električnega pastirja, ampak to za medveda ni preveč huda ovira, saj je enkrat že porušil oba vogalna stebra, da je lahko stopil čez ograjo.
Kdo so vaši kupci, gleda na to, da vaše ribe spadajo v višji cenovni razred?
Večino rib prodamo na domu. Res so dražje, vendar lahko rečem, da imamo kvalitetne ribe. Mene osebno pri gojenih sladkovodnih ribah najbolj moti značilen priokus po mulju, ki ga naše ribe zaradi specifičnega gojenja nimajo. Večina naših kupcev to razume in jim ni težko odšteti kakšnega evra več.
Večina slovenskih ribogojnic ima poleg tega, da ribe prodaja, tudi proizvodnjo kaviarja, ribe sušijo, dimijo in izdelujejo namaze, vi pa
prodajate zgolj sveže ribe.
Da, ker bi za to, da bi iz naših rib proizvajali kakšne izdelke, morali imeti predelovalnico. Trenutno nimamo ne časa ne prostora za to. Toda v prihodnosti se bomo nedvomno začeli ukvarjati tudi s filiranjem, prekajevanjem in izdelavo namazov ter drugih delikatesnih jedi.
