»Seveda se lahko s strankami ob dogovorjeni uri dobimo tudi v moji 'walk-in closet', ki je v medetažnem nadstropju hiše s številko 5,« nam pojasni Barbara Por Hrovat. Pogled v njeno »omaro« navduši tudi laičnega poznavalca mode, v oko pa najprej pade polica, polna različnih klobukov. Tako moških kot ženskih. »Nadeni si tega. Podobnega je nosila Audrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju,« reče in pomaga namestiti ljubek klobuček na glavo. »Težko je verjeti, vendar še vedno prodam veliko klobukov. Da jih lahko tako veliko ponudim, gre zahvala stranki, ki mi je pred časom prodala 2000 klobukov. Bil je nečak neke gospe, ki je imela v Belgiji trgovino s klobuki. Ti klobuki so ji ostali, ko je zaprla trgovino. So iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.«

Ponudi le izbrane modne kose

Čeprav gre za obleke in modne dodatke, ki so v preteklosti že imeli svojega lastnika, se trgovine z oblačili iz druge roke ne morejo enačiti z vintage trgovino, kot je butik Divas. Sogovornica se trudi, da v svoji ogromni omari ponuja le izbrane kose. »Vintage je vse od leta 1920 do leta 1990. Vse pred tem spada pod antiko in takšne ohranjene kose težko najdeš. Imela sem že kakšno stvar iz tistega obdobja, na primer žensko oblačilo s svilenim zgornjim delom, a svila žal čez čas razpade. Na to največkrat vpliva znoj. Kombinacija znoja in beljakovin v svili povzroči razpad materiala,« razloži. Ko opazi, da smo v roke prijeli svileno in s čipko obrobljeno žensko kombinežo, reče: »Redko se jih dobi, vendar imam nekaj strank, ki jih še vedno kupijo. Vse obleke, preden jih dam v prodajo, operem sama ali jih odnesem v čistilnico. Le tako lahko stranki svetujem, kako vzdrževati oblačilo, oziroma če se med pranjem uniči, krivim sebe.« Potem na primeru čudovite obleke pojasni: »Našla sem jo na enem od bolšjakov in res je bila nekaj posebnega. Ko sem jo dobila vrnjeno iz čistilnice, je bila prosojna kot čipka. Za kroj sem jo prodala za majhen denar.«

Barbara Por Hrovat je svojo prvo vintage trgovino odprla leta 2012 na Mesarski cesti, čez nekaj let pa se je preselila na Gosposko ulico. Malo pred epidemijo je trgovino odprla na Gosposvetski, a si je, kot pove, ves čas želela še večjo trgovino. »Poleg oblačil sem si vedno želela prodajati še izbrane kose pohištva, tudi vrtnega. In obožujem porcelan,« reče v smehu in doda, da je imela res srečo, da je uspela združiti vse svoje hobije – potovanje, nakupovanje in modo. »Od nekdaj kupujem vintage kose. Najbolj so mi všeč osemdeseta leta, v katerih se na neki način ponavljajo štirideseta,« pove in razloži, da ji je mentaliteta tistega časa zelo blizu. »V javnosti so se ljudje znali pokazati, vsi so bili lepi in urejeni. Nihče ni šel na tržnico v trenirki. Spomnim se, da ko sem leta 1992 prišla iz Kanade v Slovenijo, so gospe tržnico obiskale oblečene v kostimu, s klobukom na glavi in rokavicami na rokah.«

Manjka pravi odnos do oblačil

Večino oblek, ki jih prodaja v svojem butiku, najde na sejmih z rabljeno opremo. Največ v Italiji, kamor hodi redno. Išče predvsem blagovne znamke visoke mode, najnižja, kot pove, je Max Mara. »In seveda vse slovenske oziroma jugoslovanske znamke. Ravno pred dnevi je prišla v butik Švedinja, ki se je zanimala za malo daljšo srebrno lame, prešito in z ogromnimi gumbi s kamenčki. Brezrokavnik, ki se ponaša z letnico 1980, je oblikovala beograjska modna oblikovalka Mirjana Marić. Znana je bila po kovinski etiketi, zašiti na kreacijo,« pove sogovornica in doda, da je stranka vedela, s katerimi kosi bo lahko kombinirala pravkar kupljen kos. »Res imam kar nekaj zanimivih strank. Čeprav je veliko tujcev, se najdejo tudi Slovenci. Pred časom me je obiskal mladenič, ki je pri meni našel kape za osem let starega brata. Med pogovorom sem uspela izvedeti, da bratec spremlja priljubljeno angleško serijo Peaky Blinders.«

Bili smo prijetno presenečeni, ko nam je Por-Hrovatova povedala, da ima tudi moške stranke, ki iščejo le določene vintage kose. »Moram povedati, da so moški najboljše stranke. Vedo, kaj jim je všeč, pozorni so tudi na kvaliteto,« pove in nas za kratek čas vrne v zgodovino: »Od nekdaj so bila moška oblačila in čevlji najboljše kvalitete. Ker so jih moški znosili do konca, kot pravimo, je danes težko najti in kupiti stari kos moškega oblačila.« Pri tem se spomni na simpatično anekdoto zakonskega para, ko je žena v družbi moža v butik prinesla moško obleko. »Bil je Vodebov suknjič, vrhunsko krojen. Kljub temu da je bila podloga že precej obnošena, sem kos vzela. A že po nekaj minutah se je mož vrnil in suknjič odkupil nazaj,« pojasni sogovornica in omeni starega ter izkušenega krojača na Metelkovi ulici, ki ji pomaga obnoviti manjše napake na oblačilih.

Nakit težko da od sebe

Ko obišče katerega od bolšjakov – zaradi bližine najraje v sosednjih državah – ima v mislih svoje stranke. »Seveda kupujem tudi po svojem okusu, pozorna sem na kroj in blago ter na vrednost kosa. Tako sem pred časom našla moški plašč, 100-odstotni kašmir. Danes ga je v trgovini težko dobiti oziroma je njegova vrednost dva do tri tisoč evrov. Pri meni ga lahko stranka kupi za 800 evrov. V takih primerih pravim, da gre za dobro investicijo.« Ob omembi krznenih plaščev pojasni, da so pred desetletji veljali za kos, ki bo del dote za mlado nevesto. »Tukaj se vidi dvoličnost moderne družbe. Ko bi le vsi nasprotniki vintage krzna vedeli, koliko umetnih snovi je v umetnem krznu. Prav tako se umetno krzno čisti z agresivnimi kemikalijami. Po drugi strani je lahko pravilno vzdrževano vintage krzno staro 100 let in več. Prav tako se krzno čisti v žagovini, na soncu in zraku,« razloži in doda, da je v butik pred časom prišla stranka, ki je čudovit nerc zamenjala za umetno ovčko. »Da je ljudje na ulici ne bodo kritizirali.«

In če Barbara Por Hrovat nima težav s prodajanjem vintage kosov oblačil, je nakit »rakava rana«
njenega posla. »Nekaj kosov nakita je v trgovini, večina tistega, ki ga kupim po sejmih, pa konča pri meni doma,« pove tudi navdušena zbirateljica angelčkov.