Egidio Žiber je eden večjih pridelovalcev sadja in zelenjave v slovenskem delu Istre, saj gospodari na 15 hektarjih, od tega jih je večina v Sečoveljski dolini. Prideluje namizne oljke in oljčno olje, poletno in zimsko zelenjavo ter sadje. Kot rad pove, je šesta generacija družine Žiber, v kateri so bili vsi kmetje in solinarji ter v Parecagu pri Sečovljah živijo že okrog dvesto let, predniki pa verjetno izvirajo iz Francije in so prišli sem v času Napoleonovih Ilirskih provinc. V primerjavi z očetom, ki je imel še njivo soli, je Egidio zgolj še kmet, je pa zato eden najbolj prepoznavnih in markantnih obrazov z ljubljanske tržnice, na kateri je skoraj vsako soboto prisoten že petdeset let.

Nekoč so se s pridelki iz Istre zalagali Trst in še prej še Benetke pa tudi Dunaj. Kje danes konča največ zelenjave in sadja iz Istre?

Danes pridelkov iz Istre v večjih količinah praktično ni več, saj je pridelava sadja in zelenjave v zadnjih štiridesetih letih, odkar kmetujem, padla za devetdeset odstotkov. Razlog je predvsem ta, da je politika po vojni razvrednotila kmeta in da so vsi namesto na njive hodili delat v tovarne, kar so zagovarjali celo tisti, ki so predavali na fakultetah. Lahko bi našteval primere, kot je denimo ta, da so nasade hrušk pripravljali na zemljiščih, kjer niso imele nobene možnosti, da bi uspevale, in so seveda vsi nasadi propadli. Velika težava je bila še v tem, da so bili tisti, ki so prihajali študirat agronomijo in so prihajali s kmetij, zelo redki. V mojem letniku na fakulteti sem bil edini iz Istre, ki sem bil iz kmečke družine, nekaj takšnih je bilo še edino iz Prekmurja. Vsi ostali so bili meščani, ki do prvega letnika motike sploh še niso videli. In vse to se je nadaljevalo do današnjih dni. Spomnim se besed pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki je nekoč, ko sem ga spraševal, zakaj država ne naredi več za kmete, dejal, da smo za kmetijstvo premajhni in da sam sadje in zelenjavo najraje kupuje v trgovini.

Kaj pa ljubljanska tržnica, kjer ste prisotni že 50 let?

Ljubljanska tržnica zame niti ni tako pomembna z vidika zaslužka od prodaje, zato sem v Ljubljani po novem praktično le vsako drugo soboto, ker se je število kupcev v zadnjih letih krepko zmanjšalo. Gre bolj za to, da vidim svoje stalne stranke.

Pa lahko v Ljubljani prodate svoje pridelke po višji ceni kot kjer koli drugje?

Ne, v Ljubljano hodim zato, ker lahko prodam količinsko več in negujem portfelj svojih strank.

Danes sta samooskrba in lokalno moderni mantri sodobnega potrošništva, čeprav je večina sadja še vedno iz uvoza. Razlog so seveda cene, ki so pri uvozu iz Italije ali Španije veliko nižje kot pri domačih pridelkih, za katere se zdi, da so večkrat res ekstremno dragi. Jagode in češnje po deset evrov, grah osem evrov, mladi krompir po štiri evre za kilogram.

Ker nimamo zadostne pridelave, to mantro plačujemo kmetje, kar je zopet problem politike, ki bi morala dopolnilno dejavnost na kmetiji ohraniti neobdavčeno, sploh če želimo rešiti slovensko kmetijstvo. Sam denimo cen nisem zviševal. Šparglji so bili na začetku sezone po 12 evrov, sezono pa smo končali pri sedmih evrih za kilogram. Ampak tukaj gre za neposredno prodajo kupcu, zadruga je letos šparglje odkupovala za štiri evre. Visoke cene so tudi zaradi tega, ker je pridelkov malo. Kako naj slovenski kmet z nekaj hektarji konkurira pridelavi iz Španije, kjer imajo stotine in stotine hektarjev velike nasade? Ne more. Lahko sicer proda dvesto kilogramov marelic po deset evrov, dvajset ton pa jih po tej ceni ne bo prodal nikdar. Sam sem imel pet hektarjev jabolk, pa jih v Sloveniji pri veletrgovcih nisem mogel prodati, zato sem jih vozil do Padove, dokler nisem nasadov ukinil. Danes pa bi jih spet imeli.

Kaj pa subvencije, o katerih se toliko govori?

Te subvencije so za kmeta socialna pomoč. Sam se lahko pohvalim, da na nobenem traktorju, nobenem objektu nimam nobenega venca evropskih zvezdic, kar pomeni, da nisem dobil niti enega centa evropskega denarja. To pomeni, da sem preživel z lastnim trudom in lastnim denarjem. Ne bom rekel, da nisem zaslužil nič, ker sem si v življenju tudi marsikaj privoščil, ampak danes brez državnih subvencij slovenskega kmeta ne bi bilo več.

Na kmečkih demonstracijah pred kratkim smo lahko videli parado najdražjih traktorjev, po čemer lahko sklepamo, da kmetje niste ravno ogrožena skupina, ki potrebuje socialno pomoč.

Da, ampak ti traktorji so vsi kupljeni na lizing. Nihče pa ne ve, koliko traktorjev se pri nas zapleni na dan, ker kmetje ne morejo več plačevati obrokov. Res je, da je nekaj kmetov bogatašev, največ jih je v okolici Ljubljane, ampak če bi šli naokrog po državi, bi se lahko vsak prepričal, da takšnega voznega parka, kot ga je bilo mogoče videti na tem shodu, ni povsod. Drug problem pa je ta, kot sam rad v šali rečem, da ima marsikateri kmet danes rastlinjak v Vižmarjah, kjer je veletržnica. V prihodnosti se bodo površine, namenjene pridelavi sadja in zelenjave, v naši Sečoveljski dolini še izdatno krčile, tako da bo tod verjetno na koncu ostala le še pridelava oljk in vinogradi.

Je oljka postala edina donosna rastlina?

Da, ampak tukaj govorimo o oljkah, ki so namensko posajene tako, da jih lahko obdeluješ strojno in tudi strojno obiraš. Gre za nove sorte oljk, ki večinoma prihajajo iz Peruggie, kot so giulia, don carlo, favolosa, i-77… Nisem pa pozabil na naše stare sort, kot so buga, mata, žižula, štorta … Ideja je, da bi te nove sorte italijanskih oljk uporabil za podlago in na njih cepil naše stare sorte. Bomo videli, kaj bo iz tega nastalo, do zdaj ni tega naredil še nihče. Zanimivo bi bilo, da bi lahko bugo ali belico pobirali s kombajnom. Sadim pa tudi mandlje in pistacije, ki jih lahko obiram z istim strojem kot oljke, ker delavcev za pobiranje pridelkov ni. Še Bolgarov in Romunov ni več. Na Hrvaškem, da ne govorimo o Italiji ali Španiji, pridelke že obirajo Nepalci in Pakistanci. Na to se bomo morali navaditi tudi mi.

Kot pravijo nekateri kmetje, velja za najbolj profitabilno rastlino konoplja, ki poleg tega ne potrebuje nobenih tretmajev v obliki škropljenja. V Sečovljah se je podpisovala peticija proti gojenju konoplje, ker naj bi imeli prebivalci zaradi gojenja industrijske konoplje težave z zdravjem in niso mogli spati zaradi glavobolov.

Ker so tukaj zemljišča težka in je v zemlji in zraku prisotna še sol, to rastlinam daje poseben značaj. Konoplja na teh zemljiščih je res imela tak vonj, kot da bi šlo za pravo konopljo in ne industrijsko. To je čista resnica. Imam soseda, ki je kasneje to dejavnost opustil, sicer pa vztraja še en pridelovalec, ki pa to konopljo prodaja v Avstrijo, ker pri nas predelave ni. Kot večkrat rečem, bi bilo najbolje, da bi v Sečoveljski dolini naredili igrišča za golf. Sam, pa sem kmet, sem bil velik zagovornik tega projekta, ki so ga opustili. Moja ideja je bila, da bi bila to rezerva delovnih mest za kmete, saj bi vzdrževali igrišča.

Kaj pa zgodba o velikih količinah vode in pesticidov, ki so potrebni
za vzdrževanje igrišč?

Koliko pesticidov in vode pa je potrebno za gojenje drugih pridelkov, ki se jih kupuje pri veletrgovcih? Projekt golfa v Sečovljah je bil zastavljen tako, da bi vodo reciklirali in bi je potrebovali bistveno manj, kot je zdaj za zalivanje njiv in vinogradov. Bi pa s tem pridobili bistveno višjo dodano vrednost v obliki turizma, delovnih mest in zaslužka za vso Sečoveljsko dolino pa tudi občino Piran in celotno Istro. Vse je bilo podkrepljeno z detajlnimi analizami. Tukaj pa so se ukvarjali s tem, da če bi žogica za golf letela preveč visoko, bi lahko ogrozila letalo, ki pristane ali vzleta na letališču v Sečovljah.

Kaj pa bi jedli, če bi bil tukaj golf?

Kaj pa zdaj jemo? Sadje in zelenjavo iz Španije, Maroka in Italije. Sem zadnja generacija kmetov v naši družini, moji otroci ne bodo kmetovali, sam pa grem čez dve leti v pokoj. Od golfa bi veliko bolje živeli, čez deset let pa bodo namesto tega tukaj opuščena kmetijska zemljišča z izjemo morda kakšnega novega oljčnika ali vinograda.