Film Kit se začne s spletnim predavanjem, na katerem v pojavnih oknih vidimo obraze študentov, ne vidimo pa obraza predavatelja; slišimo le njegov mehki, mirni, skorajda terapevtski glas, ki deluje kot svarilo, da se pod površjem skrivajo težave. Kako za vraga mu še ni uspelo popraviti kamere, uide enemu izmed poslušalcev. Kmalu vidimo, zakaj. Že v naslednjem prizoru se namreč filmski pogled voajeristično priplazi za njegov kavč, kjer ga vidimo masturbirati, a bolj kot sam akt v oči zbode njegova pojava. Učitelj angleščine Charlie je skoraj tristokilogramski možakar, ki po cele dneve ždi v svojem zakotnem stanovanju, kjer, ko ne dela, vase meče hrano, v bolnišnico pa kljub temu, da mu bo vsak čas odpovedalo srce, noče.
Charlie, inteligentni, empatični, a tudi resignirani učitelj, ki ga z odliko igra povratnik na največjem odru Brendan Fraser (George iz džungle, Mumija) – ki se je tudi sam več let boril z zdravstvenimi in osebnimi težavami – se je zredil po smrti svojega fanta, zaradi katerega je zapustil svojo nekdanjo ženo in hčerko, s katero želi po letih odsotnosti tik pred smrtjo vzpostaviti vsaj minimalen odnos. Kit, posnet po gledališki igri Samuela D. Hunterja, z zgodbo že na papirju sili iz sivega povprečja ameriške filmske ponudbe in je ob motivih vere, družbene izolacije in žalovanja aktualen predvsem zaradi tematiziranja samouničevalnega vedenja.
Ameriški režiser Darren Aronofsky je od nekdaj fasciniran nad nenavadnimi, atipičnimi, zapuščenimi, marginaliziranimi posamezniki, ki so se v vrtincu življenja znašli bodisi na robu družbe bodisi na robu eksistence ali pač oboje hkrati. Če nam je v Rekvijemu za sanje (2000) pokazal, kako uničevalne so trde droge, v Rokoborcu (2008) razliko med utrujenim telesom in utrujeno dušo, v Črnem labodu pa, da je profesionalni balet lahko bolj brutalen kot rokoborba, nam v Kitu pokaže morbidno debelega človeka, ki zase ne želi odrešitve, pač pa bi se v svojem naslanjaču, iz katerega že tudi fizično komajda vstane, preprosto rad nažrl do smrti. To dokončnost v ozadju kadrov poudarjata deževje bibličnih razsežnosti in televizijske novice, ki nakazujejo predsedniški vzpon Donalda Trumpa.
Potret človeka z motnjo prehranjevanja se zaradi tovrstnega apokaliptičnega, bombastičnega in večkrat tudi ceneno senzacionalističnega prikaza sprva zdi kot nekakšen eksotičen skok v intimo drugega in od nas zelo drugačnega posameznika, a v točkah, kjer zadane v prsi, zadane ravno zaradi tega, ker so socialna izključenost, težave s samoregulacijo in težave v družini globoko poistovetljive in ker se je vsak izmed nas kdaj v življenju na neki način vedel samodestruktivno. Filmsko gledano je to torej tipičen film Darrena Aronofskega, čeravno na račun melodramatičnih insertov tudi eden izmed njegovih slabših: ne le, da je 54-letni Američan iz svojega glavnega igralca znova izvlekel fantastično predstavo, vredno vsaj nominacije za oskarja, za povrh mu je znova uspelo iz predloge, ki bi bila v rokah prenekaterega avtorja konvencionalna drama, režijsko splesti malodane mitsko zgodbo, ki se zareže v spomin gledalca.
