Zaprašena mačka, ki so jo po skoraj dveh tednih našli poškodovano ob ruševinah, ni mogla uporabljati zadnjih nog. Ker je trpela zaradi podhladitve, so jo, da se ogreje, dali v inkubator, kjer je še naprej žalostno protestirala za steklom. Ko se je ogrela, so jo poslali na kliniko zunaj območja katastrofe, kjer so naredili rentgenske posnetke nog in hrbtenice. »Veliko živali je obtičalo v ruševinah, veliko jih je že dolgo ujetih,« je za Al Jazeero v terenski bolnišnici povedala Zinnet Patan, 49-letna veterinarka, ki sicer živi v Carigradu. »Dehidrirajo, imajo zlomljene kosti in rane. Pri nas je oprema res omejena, zato izvajamo samo prvo pomoč. Tudi lokalni veterinarji so preživeli potres in pogosto ne morejo obravnavati živali, zato smo prišli na pomoč iz drugih krajev.«

Rešujejo velike in male živali

Med neizmernim človeškim trpljenjem, ki so ga povzročili potresi, so bile močno prizadete tudi živali. Haytap, organizacija za dobro počutje živali, ki ima izkušnje z delom na potresnih območjih, je prevzela skrb za reševanje štirinožcev in usklajevanje pomoči prostovoljcev, ki prihajajo iz vse Turčije in tujine. Pri močno poškodovani mošeji Habib-i Neccar iz sedmega stoletja v starem mestnem jedru Antakije je Haytapova reševalna ekipa naložila večje število mačk, psov in zajcev na tovornjak ter jih odpeljala na varnejše območje. Mehmet Gürkan Tığoğlu, ki vodi reševalno ekipo, je dejal, da Haytapovi ​prostovoljci delajo tudi v treh drugih mestih v južni Turčiji, ki jih je prizadel potres – Kahramanmaraş, Malatya in Osmaniye. »Samo v Hataju smo rešili več kot 1000 živali. To je ogromno število in velika odgovornost. Nenehno delamo,« je povedal za Al Jazeero.

Živali se na vse načine trudijo preživeti, tudi z uživanjem lastnih iztrebkov, in ko so rešene, so pogosto zelo vznemirjene. »Živali so pod hudim stresom, praskajo in grizejo – vendar je to normalno, saj so travmatizirane zaradi potresa, počutijo se ogrožene in se skušajo zaščititi,« je pojasnil. Michael Sehr, ki običajno dela v policijski ekipi za reševanje živali v Nemčiji, je v torek prispel v Antakijo s svojo sedemčlansko posadko, da bi pomagal. »Rešujemo velike in male živali,« je dejal. »Včeraj smo šli v vas in rešili kravo, ki je bila ujeta 12 dni.«

Ömer Semih Çelik, 30-letnik iz severozahodnega mesta Bursa, je koordiniral spletno stran terenske bolnišnice. Povedal je, da so lastniki številnih živali, ki so jih zdravili, umrli v potresu ali pa izgubili vse svoje imetje ter ne morejo več skrbeti zanje. Živali lahko trajno nastanijo na kmetiji, ki jo vodi Haytap v Bursi, ali pa ostanejo tam, dokler jih ne vrnejo v njihov dom.

Pišejo se tudi lepe zgodbe

Rabia Öztürk, terenska koordinatorka skupine za dobro počutje živali Mutlu Patiler (Srečne tačke), je med drugim izpostavila tudi srečne zgodbe, vključno s tisto o zlatem prinašalcu, ki so ga našli v jugovzhodnem mestu Kahramanmaraş. Pes je bil mikročipiran, in ko so stopili v stik z njegovim lastnikom, jim je povedal, da je bila žival ukradena pred nekaj meseci in da je verjetno po potresu pobegnila in našla pot nazaj v njegovo porušeno hišo. »Organizirali smo spletni sestanek – oba sta jokala, lastnik in pes,« je dejala Öztürkova in dodala, da sta že ponovno združena. Kljub nepreglednemu številu raznovrstnih zgodb za veterinarko Patanovo ​ nekatere vseeno izstopajo. Zdravila je denimo 12-letnega belgijskega ovčarja, ki je sodeloval z nizozemsko ekipo za iskanje in reševanje ter utrpel možgansko krvavitev, medtem ko je iskal preživele po razbitinah potresa. Dva dni pozneje je umrl. Lastnik je moral domov brez njega … Patanova je povedala tudi, da neka ženska vsak dan pripelje svojega maltežana s težavami pri dihanju v terensko bolnišnico na zdravljenje, saj ji pes pomeni vse. »Zbližali sva se in postali prijateljici – povedala mi je, da je v potresu izgubila moža. Ves čas k sebi stiska svojega kužka.«