Medtem ko je Hollywood zaradi obtožb za spolni napad obrnil hrbet Kevinu Spaceyju, dvakratnemu oskarjevcu, in 63-letnega igralca izbrisal celo iz produkcij, ki jih je že pripravljal, je hrvaška kinematografija igralca postavila v prvi plan. Tako nekako so pred kratkim ugotovili pri časniku The New York Times, kjer so dobršen del prostora namenili igranemu dokumentarnemu filmu hrvaškega režiserja Jakova Sedlarja o Franju Tuđmanu Bilo je nekoč na Hrvaškem, pri čemer so film opisali kot posvetilo nacionalističnemu voditelju.

Sedlar je za časnik dejal, da nekdanji hrvaški predsednik ni bil nacionalist, ampak domoljub in absolutno pozitivna osebnost, Spacey pa je najboljši od najboljših igralcev in absolutno nedolžen.

Drugi sogovorniki v članku, ki poudarjajo, da film ni objektiven, menijo drugače. Med njimi je bila avtorica knjige Jugoslavija: Smrt naroda (Yugoslavia: Death of a Nation) Laura Diber, ki je izrazila presenečenje nad tem, da bi kdorkoli želel biti povezan z izkazovanjem časti nekdanjemu hrvaškemu voditelju. Kot je pojasnila, ga je srečala večkrat, ko je kot novinarka poročala o vojni na Balkanu, zdel pa se ji je fanatik s kompleksom superiornosti, ki ni mogel nadzorovati svojega sovraštva do muslimanov. Po njenih besedah je bil celo kot kombinacija dr. Strangelova in Adolfa Hitlerja, izpostavila pa je tudi, da v 90. letih prejšnjega stoletja ni želel obsoditi ustaškega nasledstva in je določil, da mora Hrvaška sprejeti grb z rdeče-belo šahovnico, ki so jo stoletja uporabljali etnični Hrvati in je zelo podobna ustaškemu simbolu.