Vse več svetovnih modnih oblikovalcev išče svoje kupce tudi v drugih gospodarskih panogah. Navsezadnje lahko ugotovimo, že samo ko pogledamo modno ponudbo, da še pred nekaj leti največji oziroma najdražji svetovni oblikovalci v svojih izložbah niso imeli niti bund niti kavbojk, danes pa se na trgu predstavljajo tako s športnimi copati kot s strganimi hlačami ali nekoč neuglednimi razvlečenimi trenirkami. Podobno je z restavracijami, ki so bile še pred časom rezervirane za klasične gostilničarje, po novem pa jih kupujejo in odpirajo velika modna podjetja. Tako naj bi z restavracijami na nov način predstavili svoje delo. Za vse bolj obubožanega evropskega kupca so takšne restavracije cenovno vseeno bolj dosegljive kot ekstremno draga konfekcija, ki je vse bolj v domeni arabskih in azijskih bogatašev oziroma njihovih spremljevalk.
Od bistrojev do avtorske kuhinje
Mnoge restavracije, ki so jih postavile prestižne modne hiše, se že v začetku uvrstijo na lestvice najboljših v državah ali celo med najboljše na svetu. Nedvomno tudi zato, ker se lotijo gostinskega posla z najboljšimi. Pri Gucciju so tako za koncept kvarteta svojih gostiln z imenom Gucci Osteria najeli samega Massima Botturo, enega najuspešnejših kuharjev, ki je bil s svojo restavracijo Osteria Francescana v Modeni tudi v samem svetovnem vrhu. In jasno, njegove Gucci Osterie v Firencah, Tokiu in na Beverly Hillsu imajo Michelinovo zvezdico, Gucci Osteria v Seulu pa je omenjena v tem kulinaričnem vodniku.
Nekaterim vodilnim podjetjem so lokale oblikovali vrhunski oblikovalci, Pradi v Milanu pa kar sam hollywoodski režiser, mojster Wes Andreson (Francoska depeša, Veličastni Tenenbaumi, Otok psov, Darjeeling Limited, Grand hotel Budapest …). Gre za Bar Luce v Pradinem galerijskem centru Fondazione Prada v Milanu. Lokal zaradi pastelnih barv in postavitve zelo spominja na ameriške bare iz petdesetih in šestdesetih let. Malo pa tudi zaradi glasbenega avtomata in fliperjev, ki jih je postavil po prostoru. Je pa treba reči, da gre za tipičen ne predrag lokal, kakršne imajo po muzejih oziroma galerijah, in da po ponudbi ne sodi med najpomembnejše te vrste; bolj kot ne ponujajo prigrizke, pisane sladice in pijače.
Na tem mestu ne gre spregledati lokala Ceresio7 na terasi nad centrom Dsquared2, s pogledom na Milano. Lokal v lasti oblikovalskega dvojčka Deana in Dana Catena ima, če verjamete ali ne, dva bazena z barom, ameriški bar, ki je odprt vsak dan do enih, in prestižno restavracijo, ki deluje do enajstih zvečer. Za občutek, če se boste odpravili v milansko Brero, kjer prodajata dvojčka: testenine in glavne jedi so po 40 evrov, kuha Elio Sironi.
Francesco Mascheroni je glavni kuhar v milanskem hotelu Armani. Njegova ali bolje Armanijeva restavracija ima seveda Michelinovo zvezdico, mojster pa kuha predvsem moderno. Krožnike do skrajnosti natančno izdela, likovno so še najbližje delom nizozemskega slikarja Pieta Mondriana. Kaj pa cene? Nekoliko nižje kot v podobnih restavracijah pri nas – za šest jedi in nekaj manjših uvodnih akcij boste odšteli okoli 140 evrov.
Ostanimo še za trenutek v Milanu. Še ena prestižna in zelo draga znamka Dolce & Gabbana je v Milanu zaprla restavracijo Gold, ki je bila pojem razkošja in njihovega že kar perverznega sloga razmišljanja. Namesto Golda so odprli bar, verando in restavracijo Martini. Zdaj prodajajo tudi pice, menda prave neapeljske, verjetno zato, da bogatim azijskim kupcem, potem ko ti kupijo njihova razkošna oblačila, ni treba na dolgo pot do Neaplja.
Azija je pravi trg
Še veliko bolj ambiciozni so pri Chanelu, kjer so v Tokiu, v luksuznem okrožju Ginza, odprli restavracijo Beige. In tudi oni so najeli najboljšega. Briljantnega Francoza Alaina Ducassa. V sodelovanju z njim so restavracijo postavili na vrh desetnadstropne stavbe Chanel Ginza. Ne pretirano kreativna bogata francoska kuha vas bo stala okoli 100 evrov za kosilo in kakih 200 evrov za večerjo. Še posebno pa bodo veseli, če si pri njih organizirate poroko (za največ 50 ljudi). Torto vam bo menda spekel in opremil sam Alain Ducasse.
Ni dvoma, azijski trg je za evropske modne hiše vse bolj nenadomestljiv. V Šanghaju, Tokiu in Seulu mrgoli modnih oblikovalcev, kar dokazuje tudi mala Guccijeva veriga z enostavnim imenom Gucci Osteria. V Firencah, kjer je centrala, vas bo meni s kakšnimi desetimi jedmi stal 200 evrov in ga bo šef obarval italijansko-južnoameriško-azijsko. V Tokiu, kjer je hrana pravzaprav bolj italijansko obarvana, je enako dolg meni vreden kakšnih 190 evrov. Mimogrede, Botturove ideje v Firencah uresničuje mehiški kuhar Karime Lopez, v Tokiu pa japonski mojster Takahiko Kondo. Naj omenimo še Gucci Osterio v Seulu, v njej kuhata bolj italijansko kot korejsko kuhinjo Hjungkju Džun in Davide Cardellini, če tam pokusite njihov meni, kosilo stane v našem denarju okoli 220 evrov.
Naj na koncu omenimo še, da imajo vsi našteti lokali izvrstne, lahko tudi zelo drage vinske karte, če se želite obleči po zadnji modi, pa do trgovin seveda ni daleč. A tam so, kot rečeno, cene mnoge višje.
