Pred letošnjo ploščo so Ana Pupedan leta 2017 izdali Besne pesmi v sodelovanju z Janijem Kovačičem. Besnih pesmi je 36, medtem ko so jih bodisi kot Ana Pupedan ali v akustični folk verziji pod imenom Ante Pupedanten Pivčani posneli, reci in piši, 80. V seštevku to navrže 116 skladb z besedili, aranžmaji, vadbo in ostalimi nujnostmi, tukaj pa so še stranski projekti, kot je bila glasba za nadaljevanko Vrtičkarji.
Verjetno je ni bolj produktivne zasedbe v deželi tej, tudi širše in nazaj, čeravno Branimirja Đ. Štulića z njegovimi 450 izdanimi skladbami (brez posnetkov v živo in singlov) težko kdo preseže. Pri čemer Štulić ne jenja, saj je na letos izdani novi plošči izdal dodatnih 42 skladb, medtem ko so se pupendanci unesli že nekaj nazaj, tudi na zadnji plošči pa ponujajo vsega ducat njih.
Dobri odzivi
Plošča Naši u kantini je zelo všečna, polna latina, folka, rocka, besedil v dialektu, ki pritegnejo, ker stalno čakaš, kje so podtaknili kako domislico, nenavadnih junakov, kot so balinarji, potencialnih hitov, ki se jih ne bi sramovali sami Beneški fantje. Kot da so se jim dognanja, ki so jih nabrali skozi prešerno akustično igranje v ljudski frakciji Ante Pupedanten, ki so se ji zaradi naraščajoče priljubljenosti osnovne zasedbe začeli izogibati, združila s prvobitno rock orientacijo. Tudi kitarske solaže so mestoma virtuozne. Toliko, da se ve, kot se za primorske rockerje spodobi, da obvladajo tudi to.
Po daljšem obdobju so se tokrat, kot v primeru prve plošče iz leta 1995, na kateri so zagnano nanizali 23 skladb, podali v uveljavljeni studio York in zadevo posneli pod veteranskim producentskim nadzorom Jadrana Ogrina, primorskega rock doajena. Marko Doles, bobnar, spremljevalni, kdaj tudi glavni vokal in najbolj izpostavljeni član, pravi: »Večina naše glasbe je narejene na akustično kitaro, se je pa malo pomešalo vse skupaj, da se je rock okužil z etno varianto in etno z rockom. Nekateri nas celo podpisujejo pod folk, naš tonec Babo pa pravi, da smo country, jazz, punk ali nekaj takega. Odzivi na zadnjo ploščo so, vsaj kar se lokalnega okolja tiče, dobri, vključno s skladbo Tatjanca, glede katere smo bili skeptični, ker govori o prodajalki ljubezni iz Pivke, saj je bila Pivka v časih JLA kar pomembno središče, pa so ljudje rekli, da smo napisali lepo. Tudi komad Življenja čaše začuda kar vrtijo po radijih, je pa k temu verjetno pripomoglo to, da smo šli po dolgem času v resnejši studio. Morda smo začeli prepozno razmišljati o tem, bili predolgo pretrmasti in preveč zaverovani vase. Zvok je bolj uglajen, a tudi za komade bi rekel, da so bolj odrasli. Da ni toliko našpičenosti. Rekel bi, da smo v preteklosti dostikrat želeli zaigrati preveč in da smo z leti uvideli, da je manj več.« Gospa Tatjanca naj bi bila že nekaj let pokojna.
Vsak s svojimi vzorniki
Leta 1992, ko so začeli igrati, je bila rock glasba v defenzivi pred danceom in elektroniko, čeravno je bila Primorska pred temi naleti zaradi tradicije rock prizorišč oziroma rock glasbe nasploh, vključno s heavy metalom, na prodor novih elektronskih trendov odpornejša. Ana Pupedan spada v generacijo zasedb, kot so vsega kako leto starejši Res Nullius, enako stari Zmelkoow ali Big Foot Mama, ki svoj nastanek resda beležijo v letu 1990, čeravno Doles pravi, da avtorsko glasbo njegova posadka izvaja dlje časa kot Bežigrajčani. Kot tudi, da je bila zasedba Rekvijem, v kateri sta sprva igrala z Boštjanom Požarjem, prej predskupina Sokolom kot pa BFM. Dokler niso enkrat Peru Lovšinu v zaodrju popili vsega piva in jih ni več vabil, oziroma jim je, ko so ga spraševali, ali bi jih še kdaj vzel, začel diplomatsko odgovarjati, da so prerasli lokalne okvire in status predskupine in se razvili v samostojen bend.
Res so naredili svoj krog po manjših slovenskih klubih, kamor so jih zaradi simpatičnosti začeli vabiti znova. Nastopili so tudi na Novem rocku leta 1994. Doles: »Rekel bi, da so nam bili Buldožerji zelo pomembni in pa Marko Brecelj, pri katerem smo snemali drugo ploščo in je bil resda tečnoba, sploh nas ni maral in je posmehljivo govoril, da smo popularni bend iz Pivke, vendar smo bili zagotovo 'munjeni' nanj. Vidim, da smo preko Buldožerjev podobni tudi kakim Mothers of Invention, pa ne po glasbi oziroma komplikaciji v njej, ampak po neki zajebanciji, ali si hipi ali nisi hipi, ali si panker ali nisi panker. Sicer pa je imel vsak svoje vzornike. Kitarist je bil zelo na Pearl Jam, pevec je bil vedno na šlagerjih, prej na Leonardu Cohenu, danes na Arsenu Dediću, basist je bolj hipijada, Deep Purple, Zeppelin in te scene, sam sem bil pa blizu metalu. Odraščali smo v Pivki, hodili smo po vaških plesih, kdaj šli do Kobjeglave na kak koncert, hkrati pa je vsako leto v naši vasi igrala zasedba Prizma, od katere smo se učili starorockerskih zadev kot CCR in podobno. Prizmo smo poslušali od otroštva in smo s tem verjetno ožigosani.«
Ana Pupedan so bend, ki pretežno igra veselo glasbo oziroma se izogiba smrtni resnosti, hkrati pa so primarno vezani na svoje lokalno okolje. Tudi prvi slavnostni koncert pred dnevi so najprej izpeljali v Pivki, pred tisoč ljudmi (in še kakšnim več) v lokalni športni dvorani s številnimi gosti. Na drugi strani jim v Mariboru, kot pravi Doles, nikdar ni posebej uspevalo oziroma so stežka presegli številko sto obiskovalcev v Pekarni, čeravno je letošnji koncert, ki bi ga morali odigrati nedavno, a je bil odpovedan zaradi razsajanja covida-19, po predprodaji obetal, da bi se jim tudi v Mariboru lahko zgodil napredek. V Ljubljani se bodo predstavili jutri v Kinu Šiška, z nekaj manj gosti kot v Pivki, kar pa se niti ne zdi bistveno. Če neka zasedba obstaja 30 let in če je za njo toliko posnetkov kot koncertov, gre za malodane institucijo, pri čemer Ana Pupedan nikoli niso bili profesionalci, kar njihovemu jubileju daje dodatno težo.
