Borut Blažič skupaj z ženo Simono in družino obdeluje devet hektarjev vinogradov. Del vinogradov je ob domačiji v vasi Plešivo na italijanski strani, drugi
vinogradi pa se razprostirajo na terasah v Biljani in Medani. Blažičevi največ pozornosti namenjajo belim sortam, med katerimi posebno mesto zavzemata tradicionalni briški sorti rebula in sauvignonasse oziroma jakot, ki sta novi imeni za nekdanji furlanski tokaj, po novem pa tudi malvazija, ki je v Goriških brdih doživela ponovno vstajenje.
Blažičevi ste pravzaprav nekakšna preslikava evolucije vinarstva v Goriških brdih. Po drugi svetovni vojni sta vaš stari oče in oče grozdje vozila v Italijo, ker so bili vsi vinogradi tam, do lastne blagovne znamke pa ste prišli leta 1993, ko ste vino začeli tudi stekleničiti. Sami ste do takrat še delali kot strojni tehnik v Iskri Avtoelektriki, danes pa so vaša vina ena bolj prepoznavnih v Goriških brdih.
Oče sicer ni bil kooperant zadružne Kleti Brda, ker smo bili edina družina, ki je imela hišo v Sloveniji, vso zemljo pa v Italiji. Zato pa smo imeli možnost prodaje grozdja v Italiji, čeprav smo imeli veliko težavo s prehodi čez mejo in subvencijami. V Sloveniji oziroma Jugoslaviji jih nismo mogli dobiti, ker so bili vinogradi v Italiji, za Italijane pa smo bili tuji državljani. Starši so morali trdo delati in vse prihranke vlagati v kmetijo, da so preživeli in jo ohranili v lasti, zato smo v svet vinarstva vstopali z majhnimi koraki. Od sedemdesetih do devetdesetih je oče prideloval odprta vina, prve steklenice pa smo napolnili leta 1993.
Pravzaprav so vse danes najbolj opevane blagovne znamke v Brdih nastale v osemdesetih in devetdesetih.
Prva stekleničenja so bila tam sredi osemdesetih let. V Brdih smo imeli srečo, da smo v bližini Italije, saj smo imeli vpogled v sodobno vinarstvo tistega časa. Moj oče je sredi sedemdesetih že vozil vino v nekaj gostiln, spomnim se ene v Šentjurju pri Celju in ene v Škofji Loki, ker v Brda po vino takrat še niso hodili. Sem so hodili zgolj Italijani, pa še to na naše bencinske črpalke točit poceni gorivo. Svoj trg je takrat v Brdih vsak iskal sam, tako z vinom kot s sadjem. Sadje je bilo takrat zelo pomembno. Do konca osemdesetih so v Brdih vse kmetije poleg vinogradništva živele tudi od sadja, predvsem od breskev in češenj. Pri nas doma smo poleti breskve pobirali vsak drugi dan in jih vozili na tržnice v Kranj, Ljubljano, Celje in na Reko, ki je bila takrat za vse nas Brice še posebno močan trg. Breskve in češnje so se nabirale od jutra do popoldneva, nato so se sortirale, ob enih zjutraj pa smo krenili proti Reki, da smo bili tam ob štirih, petih na tržnici. Šele konec osemdesetih, predvsem pa po osamosvojitvi, se je začelo v Brdih bolj intenzivno pridelovati vino.
Dandanes so blagovne znamke same po sebi tudi vinske regije Burgundija, Bordeaux, Toskana, Šampanja … Brda imajo na slovenskem vinskem zemljevidu poseben status in so tako v Sloveniji kot tujini še vedno najbolj prepoznavna blagovna znamka v tem smislu. Je danes lažje prodajati vino, če na etiketi piše Goriška brda?
Po eni strani je lažje, ker smo res postali prepoznavni, po drugi strani pa nas je veliko. Danes mora vsak, ki dela vinsko karto, izbirati med sedemdesetimi briškimi vinarji, da jih na koncu na karti pristane deset. Je pa res, da je povpraševanje po briških vinih vse večje. Predvsem na tujih trgih. Če so bile gostilne in restavracije po Sloveniji nekoč za briške vinarje glavni trg, je danes to vsekakor tujina.
Tudi za vas?
Sam sem bil prisoten predvsem na slovenskem trgu, od časov covida naprej, ko je prodaja v gostinskih lokalih usahnila, pa sem se še bolj osredotočil na tujino. Danes naša vina prodajamo v več držav, največ v ZDA in Italijo. Vse to je tudi posledica večletnega dela na tujih trgih in povečanega povpraševanja po naravnih vinih. Pri tem smo v Brdih res v svetovnem vrhu.
Ste pa eden redkih v Goriških brdih, ki so prepoznavnost gradili predvsem na belih vinih. Rdečih imate le za vzorec, pa še to le merlot in cabernet sauvignon, združeni v zvrst, in to kljub podnebnim spremembam, ki so, vsaj tako pravijo, za rdeče sorte nadvse ugodne.
Saj se tudi sam prilagajam temu, v novih vinogradih smo zasadili tudi merlot, cabernet sauvignon in cabernet frank, tako da bomo povečali delež rdečih vin s približno deset na dvajset odstotkov.
Če je nekdaj rebula veljala za paradno vino Goriških brd, se dandanes z njo hvalijo tudi v Vipavski dolini, malvazija, ki je nekoč veljala za vino, ki se ga je pilo predvsem v Istri, je danes paradna sorta tako v Brdih, Colliu, kot na Krasu in v Vipavski dolini. Identiteta, po katerih smo prepoznavali posamezne regije po sortah, se vse bolj briše. Konec koncev tudi merlot sadijo na Štajerskem in tudi že na Dolenjskem.
Ker je Slovenija za večino vinarjev še vedno glavni trg, bi vsak rad imel čim več posameznih sort. Na majhnem trgu, kot je Slovenija, je to na neki način še razumljivo, če pa gledamo Slovenijo z očmi svetovnega trga, bi bilo veliko bolje, da bi imela vsaka regija le nekaj vin in bi se z vidika promocije fokusirali le na njih. Če pogledamo Brda, so bile tukaj glavne sorte rebula, malvazija in furlanski tokaj, nato so v sedemdesetih prišle še sorte, kot so sivi pinot, chardonnay, sauvignon …, in takoj so vina iz teh sort postala nekako boljša. To pa zato, ker so te trte rodile bistveno manj grozdja kot na primer rebula, tokaj in malvazija, ki so izredno rodne sorte in je bilo na posamezni trti tudi do deset kilogramov grozdja. Na trtah chardonnayja pa denimo največ dva kilograma. Zdaj, ko imamo na posameznih trtah rebule in malvazije bistveno manj grozdja, pa se zgodba obrača. Pri takšnih rodnostih dajejo te sorte boljše rezultate.
V Brdih pa tudi drugod po Sloveniji se vse več vinarjev odloča za ekološko ali biodinamično pridelavo, moderni so kvevriji oziroma amfore, betonski in leseni sodi v obliki jajc. Kakšen je vaš pogled na to?
Zdi se mi, da gre pri vsem tem za en kup marketinških prijemov, da lahko potem na trgu za vina dosegaš višje cene. Najpomembnejši sta kakovost grozdja in čistoča v kleti, ne to, v kakšnem sodu nato vino fermentira ali zori. Leta 2020 smo sicer tudi pri nas uradno šli v ekološko pridelavo, kar smo počeli tudi že prej, vendar je glede prodaje danes že skoraj nujno, da imaš tudi certifikat. Sploh na tujih trgih. Ampak pri nas doma je ekologija način življenja, ne sredstvo za pridobitev certifikata.
Po drugi strani je danes v vinogradih že vse več umetne inteligence in mobilnih komunikacij ter tehnologij, ki nadzorujejo rast grozdja, vremenske podatke in podatke o škodljivcih, še vedno pa poslušamo zgodbe o tem, kako se prideluje vino na način, kot so ga njihovi stari očetje. To nekako ne gre skupaj.
Ko so naši stari očetje pridelovali vino, so bile površine vinogradov manjše in se je vino pridelovalo na način, da če je uspelo, je, če ne, pa pač ne. Danes se te besede uporabljajo bolj kot ne zaradi samega marketinga. Glede na pametne tehnologije pa je seveda nujno pomembno, da si obveščen o tem, kakšno je stanje v vinogradu. Pri nas imamo vinograde na treh lokacijah in jih še lahko sproti opazujemo tudi brez naprednih tehnologij, tisti večji vinarji, ki imajo trideset hektarjev vinogradov ali več, pa brez tega že težko shajajo. Tehnologija v vinogradih je postala pomemben del sodobnega vinarstva.
V Brdih se veliko vlaga v promocijo vinarstva tudi v smislu turizma. Pravzaprav toliko vinskih hiš z bazeni in kletmi, ki izstopajo tudi v smislu arhitekture, ni nikjer drugod v Sloveniji. Eni pravijo, da brez sodobne kleti in degustacijskega prostora praktično ne moreš več prodajati vina. Prav pred dnevi smo brali, da se bo v Brdih začelo graditi še terme Brda in velik hotel.
O teh termah se v Brdih govori že dvajset let. Se mi pa zdi, da je turizem v Brdih na neki način v preveliki meri spremenil tradicijo in običaje.
S Simono si ne moreva privoščiti, da bi imela doma vsak dan poleg vsega še goste do desetih zvečer, urejala sobe, se ukvarjala z rezervacijami, stregla hrano. Ampak tudi po drugih vinskih regijah se glede gradnje velikih, arhitekturno dodelanih kleteh dogaja podobno. Brda vidim bolj kot butično destinacijo, saj tudi sama
infrastruktura ni primerna za množični turizem.
