Režiser David Gordon Green je pred štirimi leti obudil štiri desetletja staro franšizo Noč čarovnic. Istoimenski film Carpenterjevega kultnega originala seveda ni dosegel, a je bil spodoben ponovni zagon priljubljene horor serije. Legendarna Jamie Lee Curtis, ki je znova Laurie Strode, je postala ostarela, paranoična, dvakrat ločena, do zob oborožena babica, ki živi v odročni trdnjavi, čakajoč na poslednji ali pač zgolj naslednji obračun s svojim mučiteljem. Ledeni, brezizrazni, brezbesedni, brezčutni psihopat Michael Myers je seveda prišel, in ker je občinstvo njegov povratek pozdravilo, so iz enega filma nastali trije. Štiri leta pozneje lahko podčrtamo, da sta v tej trilogiji dva filma odveč.
Tako lanskega Noč čarovnic mori kot letošnjega Noč čarovnic se konča namreč pestijo podobne težave. Tematsko sta filma sicer zasnovana zanimivo, saj klasičnemu motivu obračuna z zlom brez obraza in nožem v roki dodata premisleke o množični paniki, o tem, kakšen davek so ti krvavi pokoli terjali od skupnosti, in dediščini družinskega trpljenja, po kateri je vrtal že prvi del nove trilogije. A kaj ko ta psihosocialna pripovedna dopolnila nazadnje izzvenijo kot napol realizirana, nedomišljena, neizdelana. Saj ne, da bi si od grozljivke, v kateri neusmiljeni in neustavljivi morilec pobija na dan reformacije, obetali nekakšen pripovedni presežek, zato pa vsaj približno konsistenten in celovit izdelek. Zadnja dva filma franšize, ki se po novem lahko pohvali s trinajstimi naslovi, to pač nista.
Rečemo lahko le – hvala bogu, da je trilogija sklenjena, saj je izmišljeni Haddonfield v Illinoisu leta 2022 le še lupina brezčasnega, vzdušnega, travmatiziranega filmskega mesteca, ki je nekoč vznemirjalo občinstvo. Strašljivo je zgolj to, da bo taisti režiser režiral tudi najnovejšega Izganjalca hudiča. Vso napetost, konfliktnost in ne nazadnje kratkočasnost je namreč zasenčil komercialni oportunizem, zaradi česar z izjemo nekaj lepo kadriranih prizorov težko najdemo razlog za kakršno koli priporočilo. Kvečjemu sta predzadnji in zadnji film učbeniški primer tega, kaj se zgodi, ko filmska ekipa izčrpa svoj navdih, finančna logika pa veli posneti še dva celovečerca. Prvi del trilogije je stal vsega 10 milijonov, pridelal pa četrt milijarde dolarjev. Na žalost pa je pridelal tudi dve izvotljeni nadaljevanji, ob katerih remake Noči čarovnic Roba Zombieja izpred petnajstih let, pa recimo lanski Candyman ali letošnji Krik izpadejo kot sanjska franšizna nadaljevanja.
