Morda vroče sobotno popoldne ni bilo najboljša izbira za ne ravno najlažjo hrano, ki jo ponujajo pri Muhi. Na vročem ali kar razbeljenem notranjem dvorišču, ki je sicer lahko idilična točka, smo bili ves čas v primežu vročine in natakarice, ki za naše počasno naročanje ni našla pravega razumevanja. Ne bi kar takoj naročili vsega?! Ne bi, ko bomo pojedli predjedi, bomo videli, koliko smo še lačni. Pa kakšno peneče vino bi.
Ne ravno ohlajena Palidia iz kleti Sanabor (za 23 evrov) je kar dolgo potovala na našo mizo in potem ob pomoči Tektonikovega svetlega ale-a pri enem od članov omizja poskusila podpreti ne ravno obilen domač narezek. Pri Muhi ne dajo veliko na sledljivost sestavin, ki so jih postavili pred nas. Ob oljčnem olju Sveti Kancijan so sodelovale olive in kocke mladega sira, na svojem mestu so bile panceta, vrat, kraški pršut in domača klobasa. Vse menda s Krasa, kolikor je že širok ta geografski pojem. Porcija za osem evrov pa je, to je že treba reči, razmeroma poceni, za okusne, a ne pretresljive in tudi ne presenetljive dobrote.
Še naprej smo komplicirali in si ob odprti beli zvrsti iz Brd ter ob teranu iz Štorja (evro za deci) naročili nekaj različnih toplih predjedi. Tudi tris, kar so obilno odmerjeni in izvrstni špinačni štruklji s pečenkino omako, njoki z ragujem in fuži z gobami. Kljub vročini, ki je pripekala, se nismo odrekli hišni joti, ki jo skuhajo z zeljem, ter frtalji z lisičkami, verjetno najboljši med predjedmi, ki smo jih tisti dan pojedli.
Serija toplih predjedi je jeseni in pozimi sicer bogatejša za kakšne testenine s tartufi, drugače pa je glavna vloga, kar je razumljivo, namenjena glavnim jedem. Ko je na vrsti meso, kraško izročilo Muhe ni nujno na prvem mestu. Seveda so tu pečenke in krače, bifteki in rostbifi ter divjačina v sezoni, a na pogumne jedce, ki si želijo velikih porcij in še večjih prilog, čakajo tudi mešano meso z žara, ocvrt piščanec in celo ljubljanski zrezek.
In seveda tudi mi nismo preveč komplicirali. Za moderne čase, ki so prinesli tudi visoke cene, je ocvrt telečji dunajski zrezek za 11 evrov poceni. In ni ga bilo malo, še ostal je. Sicer izmišljena zgodba o tipičnem bifteku po kraško je dobila novega odjemalca (20 evrov), ki je pojedel vse meso, ob zelo slanem pršutu in teranovi omaki pa je malce omagal. Telečja krača (15 evrov), ki so jo zelo ponujali, je bila soliden izdelek, še boljši je bil povsem klasičen, a orjaški in izvrstno pečen rostbif (15 evrov). Ob velikih solatah se ob mesu potrudijo s klasičnimi prilogami, od praženega krompirja do različne zelenjave.
A kljub temu, da najbolj cenijo mesnine, smo bili na koncu celo bolj zadovoljni s sladicami, natančneje s svežimi, bogato sladkanimi gozdnimi borovnicami. Manj je ugajal jabolčni zavitek, medtem ko so bili orehovi štruklji za vremenske pogoje skoraj pretežki. Tisti, ki niso vozili, pa so se srečali tudi z vinsko rutico, tropinovcem in sladkim teranovim likerjem.
