Še nedolgo nazaj je bila v Brdih praktično ena sama vinoteka. Danes jih je pet. Dve sta v Vipolžah – Kruh in vino, ki je sicer odprta le med vikendi, in Konvin na starem mejnem prehodu, ena na gradu Dobrovo, ki je danes v lasti zadružne Kleti Brda in je trenutno v mirovanju, v Plešivem, na domačiji Bužinel, in je specializirana za šampanjce in druge peneče dobrote, ter povsem nova vinoteka v Šmartnem z imenom Vinoteka Brda. Njena posebnost je v tem, da je v lasti konzorcija 43 briških vinarjev, ekipi, ki skrbi za dobro počutje gostov v vasici Šmartno, od koder se razteza eden najbolj fascinantnih razgledov v Brdih, pa poveljuje David Lipovšek.
Vinoteka Brda je prav gotovo
unikum v današnjem vinskem
svetu, saj je v lasti 43 vinarjev.
V Brdih kakšnega posebnega
sodelovanja med vinarji razen
na Masterclassu – Brda Home of Rebula ravno nismo vajeni.
Sodelovanje med vinarji gotovo je, čeprav ima vsak svoj pogled na trženje, sortni izbor, pridelavo in konec koncev tudi na aktualno politiko. Ampak med seboj se spoštujejo. Dogodki, kot so Vinitaly, ki velja za enega najbolj pomembnih vinskih dogodkov v Italiji, ProWein, ki je sploh največji evropski vinski sejem in pa seveda Masterclass Brda Home of rebula nedvomno združujejo vinarje iz Brd, saj na teh sejmih nastopajo skupaj. To, da smo butična regija, se vsi v Brdih vse bolj zavedamo in prepričan sem, da bo sodelovanja vedno več.
Še nedolgo nazaj v Brdih ni bilo praktično nobene vinoteke. Kaj se je zgodilo, da je kar naenkrat nastala poplava vinotek, ki pravzaprav
ponujajo ista imena vinarjev?
V Brdih nedvomno primanjkuje gastronomske vsebine. Eden izmed razlogov za to je vsekakor počasen birokratski ustroj pri pridobitvi raznih dovoljenj. Tudi sami smo potrebovali kar veliko časa, preden smo lahko odprli vrata našim gostom. Vsaka od teh vinotek pa gre v svojo smer, vsaka ima svoj specifičen način dela, tako da se med seboj dopolnjujemo in si med seboj ne predstavljamo nelojalne konkurence. V Vinoteki Brda delamo tudi na izobraževanju in na širjenju znanja o briških vinih. Nismo zgolj lokal in prodajna vinoteka, ampak prej neke vrste vinski turistični informacijski center. Vsak dan imamo za pokušino in nakup na voljo približno 250 etiket najrazličnejših vin, od tega jih je vsak dan vsaj trideset na kozarec.
Kaj pa če si kdo zaželi poskusiti nekaj, česar ni v trenutni ponudbi
na kozarec?
Ni nobene težave. Lahko odprem vsako steklenico.
Se pa cene vin teh istih vinarjev
v vseh teh vinotekah razlikujejo.
Zagotovo cene odstopajo, ampak ne gre za hude cenovne razlike. Nisem pa delal nobene analize cen pri drugih ponudnikih. Vsak gost ima svoj koncept, koliko denarja je pripravljen zapraviti. Vsakemu pa tudi omogočimo, če si to želi, da obišče tudi posameznega vinarja. Razlika med nami in drugimi vinotekami je med drugim tudi v tem, da pri nas ponujamo izključno vinski segment. Pri nas iz ponudbe pijač ne ponujamo nič drugega kot vino, vodo, mineralno vodo, kavo in sokove.
Torej piva, džintonika ali aperol
spritza pri vas ni mogoče naročiti?
Ne. Čeprav imamo vsi radi bolj raznoliko ponudbo pijač, menim, da se potem izgubi čar, ki ti ga lahko ponudi vinoteka s tako pestrim izborom vina. Zagotovo s tem izgubimo kakšnega gosta, po drugi strani pa tudi kakšnega, ki ga zanima prav takšna usmeritev, pridobimo.
Ali k vam hodijo tudi lokalci?
Šmartno je v osnovi bolj turistična točka. Pridejo pa seveda tudi domačini iz Šmartnega in drugih vasi v Brdih, ter seveda Italijani iz Colia.
Pa lahko pri vas spijejo
tudi špricar?
Seveda lahko. Z domačini imamo zelo dober odnos. Preden smo odprli vinoteko, sem obkrožil celotno vas in jim predstavil našo vinoteko. Vsako gospodinjstvo je dobilo bon za kavo in za dve brezalkoholni pijači, ker je ponujati alkohol iz pravno formalnega vidika sporno.
Kakšna je razlika v ceni pri
posameznem vinarju v kleti in
vaši vinoteki?
Načeloma so cene za evro do dva višje kot pri posameznem vinarju.
Imate v ponudbi tudi kakšne
arhivske letnike?
Seveda imamo nekaj posebnosti. Zaradi pomanjkanja prostora pa velikega nabora arhivskih letnikov nimamo, sicer pa tudi povpraševanja po teh letnikih ni veliko. Se pa zgodi, da kak gost izrazi željo po točno določenem letniku, največkrat gre to za rojstvo otroka, obletnico ... Če nekdo želi na primer letnik 2000, mu povem, kateri izmed vinarjev sploh ima ta letnik in kakšne so cene. Da pa bi kdo prišel samo na kozarec arhivskega vina določenega letnika, je seveda težje, ker je za to potreben določen ritual, ki pritiče uživanju takšnih vin, saj je takšna vina pred pitjem treba prezračiti. Zato je to izvedljivo le ob vnaprejšnji najavi.
Po eni strani je v Brdih ogromno izvrstnih vinarjev, po drugi strani pa se zdi, da sama kulinarična ponudba zaostaja za vinsko. Dobrih gostiln in restavracij je malo, če primerjamo italijansko stran Brd – Collio.
V Brdih imamo tudi visoko kulinariko. Imamo vse, od ribjih restavracij do gostiln z Michelinovimi krožniki, do picerije. Večji hendikep Brd bolj vidim v pomanjkanju spalnih kapacitet. Na italijanski strani pa je že samo število ljudi, ki tam stalno živi, neprimerljivo višje, zato je seveda tam ponudba veliko bolj pestra. V Furlaniji skupaj z Benetkami živi štiri milijone ljudi.
V Italiji je tudi navada, da ko v vinoteki naročiš kozarec vina, dobiš zraven še kup spremljajočih jedi. Ne samo košček kruha, sira, salame ali pršuta. V Sloveniji te tradicije ni.
Pri nas res še nismo prevzeli tega italijanskega načina »aperitiva«, kot temu rečejo. V Vinoteki Brda ob vsakem kozarcu vina dobi gost zraven še dva koščka sira, feto pršuta ali pa par oljk. To je del zgodbe. Se pa strinjam, da ob dobrem kozarcu vina hrana pritiče zraven. To je zagotovo dodana vrednost, zaradi katere se gost rad vrne nazaj. Pri nas imamo krožnike s hrano ob doplačilu. Sodelujemo z izvrstnimi butičnimi pridelovalci in proizvajalci, kot so Orešnik in Kumparička s svojimi kozjimi siri, Gugala, ki je prva kmetija, ki je prejela certifikat za sir tolminc, pa kmetijo Pustotnik, ki je prav tako znana po sirih, s suhomesnatimi izdelki pa nas zalagata kmetiji D'Osvaldo iz Krmina, in Lukčeva domačije iz Kanala ob Soči. Vse to so stvari, ki jih v velikih trgovskih verigah ni mogoče dobiti. Ena izmed zgodb, ki jo čakam, je Faronika. Ribogojnica postrvi iz Tolmina. Ampak do oktobra iker, ki jih nameravam streči ob peninah, ni.
Pred petimi leti se je rodila pobuda, da bi se Brda na slovenski strani
in Collio na italijanski strani vpisala na seznam Unescove kulturne dediščine in da se bodo vina z
obeh strani meje prodajala v vseh vinotekah na obeh straneh meje.
Kako daleč je ta projekt?
Srčno želim, da bo ta zgodba resnično zaživela. Trenutno smo v fazi dogovorov z vinoteko iz Karmina, da bi imeli v stalni ponudbi štiri vinarje iz Collia, prav tako pa bi oni imeli štiri naše vinarje, ki bi se izmenjavali. Kaj se dogaja pri projektu Unesca, pa ne vem. O tem je bilo veliko govora, zdaj pa je stvar malce potihnila. Tukaj je še projekt Evropska prestolnica kulture 2025, ki bo v Novi Gorici in Gorici. Tudi v tem primeru se že pogovarjamo o nekih skupnih projektih na področju gastronomije.
Ampak vin iz Collia
pa v ponudbi nimate?
Trenutno ne. Zaradi komplikacij z izvoznimi dovoljenji, ki jih imajo na italijanski strani. Interes vinarjev pa nedvomno je. Ampak tudi to naj bi se rešilo v kratkem.
