James Caan, ki se je rodil leta 1940 v New Yorku v družini judovskih migrantov iz Nemčije in je odraščal v Bronxu – od koder je tudi njegov vrstnik Al Pacino, tam so v tistih časih prevladovali Irci, Judje in Italijani –, je sprva poskusil postati poklicni igralec ameriškega nogometa. A s 176 centimetri telesne višine mu navkljub čvrstemu telesu ni uspelo dobiti profesionalne pogodbe, zato se je začel iskati v igralstvu. Že v prvem za njegovo kariero prelomnem filmu Dama v kletki iz leta 1964 mu je Olivia De Haviland iztaknila oko, v Deževnih ljudeh iz leta 1969, ki ga je režiral njegov univerzitetni sošolec Francis Ford Coppola, pa je igral nekdanjega igralca ameriškega nogometa s poškodovanimi možgani.
V New Yorku je pet let obiskoval zasebno igralsko šolo Sanforda Meisnerja, ki je bila konkurenčna bolj razvpitemu Actors studiu, ki ga je vodil Lee Strasberg. In če so Actors studio proslavili tečajniki, kot so bili Marlon Brando, Robert De Niro in Al Pacino, so se po Meisnerjevi metodi izšolali Gregory Peck, Robert Duvall, Dustin Hoffman, Jon Voight in seveda James Caan. Če naštejemo zgolj nekaj izmed njih.
Mednarodni zvezdnik
Caan spada v generacijo, ki je še igrala v vesternih, čeprav že barvnih. Denimo leta 1966 ob Johnu Waynu in Robertu Mitchumu v El Doradu, v katerem igra mladeniča z imenom Mississippi, ki je z nožem hitrejši in usodnejši od revolverašev. A bolj kot filmarji so ga snubile televizijske produkcije, ki pa se jih je otepal. Televizija v tistih časih še ni bila enakovredna filmu in je veljala za drugorazredno. Leta 1971 se je vseeno vrnil v televizijsko produkcijo in v televizijskem filmu Brianova pesem vnovič upodobil igralca ameriškega nogometa, ki umira. Vloga je požela pozitivne kritike, kar je prispevalo k temu, da je leta 1972 dobil vlogo Sonnyja Corleoneja v Botru I.
Režiser in njegov sošolec s fakultete Francis Ford Coppola ga je najprej videl v vlogi Michaela Corleoneja, torej v liku, ki je premišljen in povsem nasproten divjosti Sonnyja, a si je nato premislil in vlogo Michaela dodelil Alu Pacinu, medtem ko sta za vlogo Sonnyja Corleoneja konkurirala še Carmine Caridi in Robert De Niro. Da bo Caan odigral Sonnyja, so odločili producenti oziroma studio, Caridi in De Niro pa sta priložnost dočakala dve leti pozneje, v Botru II.
Vloga Sonnyja Corleoneja, za katero je bil nominiran za oskarja, je Caana dvignila med spoštovane igralce in na raven mednarodnega zvezdnika. V času snemanja Botra se je veliko družil z Carminom Persicom, dejanskim mafijcem in uličnim vojakom newyorške družine Colombo, ki je več kot trideset let preživel v zaporu, umrl pa naravne smrti leta 2019. Persico se je preživljal z vlogo mafijskega vojaka. A če je mafijsko nasilje v Botru pretežno predstavljeno kot profesionalizem in udejanjanje pregovora »nič osebnega, gre zgolj za posel«, Sonny od te fetišizirane paradigme preračunljivosti odstopa. Je oseben, nepremišljen, vzkipljiv, strasten in nespameten. Zato v filmu tudi umre. Izzvan s tem, da je svak vnovič pretepel njegovo sestro, se brez zaščite poda obračunat z njim in ga divje pretepe na ulici. A vse skupaj je bila past, v kateri je sestrin mož zavestno sodeloval, in Sonny konča prerešetan ob cestninski mitnici.
O tem, kako močan vtis je pustil z vlogo, govori podatek, da je bil Caan v New Yorku dvakrat razglašen za Italijana leta, čeprav je bil Jud; nasploh je veliko ljudi dolgo mislilo, da je Italijan. A tesne stike z mafijo je Caan vzdrževal tudi po snemanju Botra in zasebno. Krstni boter njegovega sina Scotta iz zveze s Sheilo Marie Ryan, nekoč tudi dekletom Elvisa Presleyja, je namreč njegov prijatelj Andrew Russo, šef družine Colombo.
Ni spadal med igralske intelektualce
Z vlogo Sonnyja Corleoneja je Caan postal mednarodna zvezda. Leta 1975 je z Barbro Streisand igral v Funny Lady, končno so ga snubile najbogatejše produkcije. A še vedno je zavračal vloge. Velja za rekorderja po tem, koliko velikih vlog v pozneje nadvse uspešnih projektih je zavrnil. Ne samo televizijskih vlog, kot je tista v nadaljevanki MASH, ampak tudi glavne vloge v filmih, kot so Francoska zveza, Let nad kukavičjim gnezdom, Bližnja srečanja tretje vrste, Iztrebljevalec, Ljubezenska zgodba, Superman, Apokalipsa zdaj in Kramer proti Kramerju. V primeru Apokalipse, vnovič Coppolovega filma, se mu na primer ni dalo tri mesece snemati v filipinskih džungli, medtem ko je za Kramerja dejal, da gre za malomeščansko buržoazno milnico.
Nemara tudi zato ni nikdar osvojil oskarja, ob Botru pa za njegova najprepoznavnejša filma veljata Rollerball in Misery. Prvega je posnel leta 1975, v njem pa je vnovič upodobil športnika v fiktivni igri rollerball, ki je znanstvenofantastični hibrid ameriškega nogometa na kotalkah. Gre za še enega v vrsti filmov, v katerih Caan da misliti, da v Hollywoodu in širše težko najdemo igralca, ki s takšno prepričljivostjo kot on nosi športni dres. Obenem gre za enega temeljnih športnokritiških filmov, saj obravnava delovanje korporacije, ki prireja igro in jo začenja glavni zvezdnik najboljše ekipe motiti, ker je v igri preveč suveren in tekmovanje dela dolgočasno. Zato začnejo s spreminjanjem pravil dopuščati vse bolj grobo igro. Tudi v tem filmu se zgodi poškodba možganov, vendar ne nastrada Caan, ampak njegov najboljši prijatelj in soigralec.
Zadnjo veliko vlogo je odigral leta 1990 v filmu Misery, v katerem je nastopil kot pisec ljubezenskih romanov, ki ga iz avtomobilske nesreče v snegu z zlomljeno nogo reši v samotni hiši živeča medicinska sestra, serijska morilka, ki je obenem velika privrženka njegovega pisanja. Ker dojame, da bo v še neobjavljenem romanu, ki ji ga Caan da prebrati, glavna junakinja umrla, pisatelja ugrabi in ga prisili, da roman napiše še enkrat. Tudi v tem filmu se je Caanu izmaknil oskar, ki pa ga je za vlogo medicinske sestre dobila Kathy Bates.
Caan ni spadal med igralske intelektualce, je bil pa lik, ki mu niti ni bilo treba veliko igrati. Bil je poosebljenje športne moškosti, saj je v zasebnem življenju plaval, boksal, tekmoval na rodeu, rad pa je imel tudi nogomet. Najboljši nogometni igralec po njegovem mnenju je bil Johan Cruijff.
