Dalmatinska glasba je žanr, ki je izvorno dalmatinska v približno tolikšni meri, kot je slovenska narodnozabavna glasba blizu slovenski ljudski glasbi. Podobnost je tudi, da ko jo izvzameš iz osnovnega okolja, zna biti komu moteča.
»Po mojem to ni dalmatinska, je pa sredozemska glasba. Melodija, sploh pa aranžmaji, koketira z Italijo, z belkantom, in mora biti harmonsko enostavna,« jo je pred leti na teh straneh definiral Oliver Dragojević, pokojni prvak žanra. Nemara eden od dveh.
Drugi je še vedno živ Mišo Kovač, ki bo ta konec tedna v Splitu priredil koncert na Starem placu, torej na kultnem stadionu, na katerem je splitski Hajduk igral do leta 1979, ko se je preselil na Poljud. Kovač je letos napolnil 80 let in po nekaterih pričakovanjih bi to znal biti njegov njegov zadnji veliki koncert. A ni nujno. Prvič mu na koncertih niti ni treba peti. Postavi se na oder dvigne roke in zgolj dirigira občinstvu. Obenem je do zdaj izkazal redko trdoživost. Če bi se leta 1999, ko je neuspešno poskusil narediti samomor, vprašali, kdo bo živel in pel dlje, on ali Dragojević, bi njegov šest let mlajši konkurent s Korčule verjetno dobil več možnosti. Pa se je obrnilo drugače. Legendarni Šibeničan, ki brke nosi zato, da bi prekril brazgotino iz prav tako skoraj fatalne prometne nesreče leta 1971, je na odru zadnjič stal leta 2019, vmes je pa preživel tudi covid-19 in bil med drugim na kisiku.
O Dragojeviću javno ni imel pohvalnih besed. »On nikdar ni bil zvezda in nikdar ne bo zvezda,« je o svojem konkurentu dejal pred leti. Dragojević je bil zaradi njega manj vznemirjen: »Zanj sem neke vrste rana. Omeni me v intervjuju, potem pa se srečava in mi reče, da me omenja zato, da lahko prek mene ljudem posreduje svoja sporočila.«
Najbolj komercialna jugoglasba
Izhodišča obeh pevcev so podobna. Ob italijanskih sanremskih popevkah je na oba vplival Ray Charles, ameriški pianist, klaviaturist in pevec. Njegov format je Dragojević povsem povzel, z njim pa je diskografsko kariero začel tudi Kovač. Na prvi mali plošči iz leta 1963 se je namreč predstavil s priredbo skladbe Come prima italijanskega pevca Tonyja Dallara in pa s priredbo I cant stop loving you Raya Charlesa. V nasprotju s Charlesom ne Dragojević ne Kovač nista avtorja lastnih skladb, ampak zgolj pevca.
Dalmatinski melos ni bil najbolj priljubljen žanr zgolj v Sloveniji. V vsej Jugoslaviji je bilo tako, dokaz za to je prav Mišo Kovač. V karieri je izdal 54 malih plošč in 30 studijskih albumov, z več kot 20 milijonov prodanih nosilcev zvoka pa velja za najbolj prodajanega jugoslovanskega izvajalca. Večjega tako od Zdravka Čolića, zasedbe Bijelo dugme kot od pevcev narodne glasbe, čeravno od nje niti ni bil izrazito oddaljen. Kovač je glas in osebnost, v kateri se družijo sever, jug, vzhod in zahod, da se pa dobiti vtis, da karkoli odpoje, vsaj kanček potegne na narodno. »Seveda je v njegovi glasbi več Bosne, saj je njegov avtor Boris Novković, torej človek iz Sarajeva. Gre za dva različna pristopa. On vsakič poje, kot da poje himno, vsakič je slavnostno, jaz pa pojem, da bi ljudi pomiril,« je v intervjuju na teh straneh o njunih razlikah govoril Oliver Dragojević, ki je življenje preživel na Korčuli, medtem ko si je Kovač za središče delovanja izbral Zagreb.
Tudi Dragojević je imel v svoji karieri nekaj narodnjaških momentov oziroma skladb, ki so koketirale z vzhodno balkansko melodiko, vendar pa jih, kot je dejal sam, ni rad izvajal. Sploh ne v zadnji fazi kariere. Kovač na drugi strani nikdar ni imel pomislekov do svojega opusa. Na točki, kjer je znalo biti Dragojeviću zaradi narodnjaškosti že neugodno, značilen primer tega je skladba Žuto lišče ljubavi, Mišo Kovač šele začenja oziroma bazira.
Njegova temeljna skladba je Proplakat že zora, s katero je leta 1971 zmagal na splitskem festivalu. Splitski festival, na katerem se je začelo peti v dalmatinskem dialektu, je osnovna platforma za nastanek dalmatinskega žanra. Prvo izvedbo je doživel leta 1960. Iz podobnih vzgibov, kot so s festivalom leta 1951 začeli v San Remu. Kot spodbuda turizmu.
Na prehodu iz petdesetih v šestdeseta je jugoslovanski, sploh pa hrvaški turizem začel menjati koncept. Če je bil v prvih letih socializma mišljen kot počitek in druženje jugoslovanskega delavstva, se je v šestdesetih z odpiranjem Jugoslavije navzven turistično ponudbo začelo ponujati tujcem. Predvsem zahodnim Evropejcem. Če je bilo leta 1955 razmerje v odstotkih med domačimi in tujimi turisti 80: 20, se je po letu 1960 začelo izrazito spreminjati in se do leta 1970 spremenilo na 60: 40, kar je obveljalo tudi v turistično zlatih osemdesetih.
Vsem sprejemljivo morje
Podobno kot španski ali grški melos je specifična dalmatinska glasba, ki je turiste pričakala na terasah obmorskih mest, imela specifičen identifikacijski učinek. Za produkcijo je skrbel festival, vendar pa melos, na katerem so kariero pozneje zgradili Jasmin Stavros in mnogi drugi, ni nastal takoj.
Mnoge zgodnje skladbe s splitskega festivala, kot na primer Slušaj more Vikice Brešer ali Čakule o siromajima Tereze Kesovije, se zaradi vsebnosti swinga in jazza danes v ta žanr verjetno niti ne bi uvrstile. Seveda pa to ne velja za Maškare iz leta 1963 in Nima Splita do Splita, zmagovalko iz leta 1964 v izvedbi Tereze Kesovije, brez katere dalmatinskega žanra bržkone ne bi bilo.
Ne samo da v svojem katalogu premore vsaj še dve ključni skladbi, kot sta Nono, dobri moj nono in pa Sunčane fontane, Kesovija je s svojim glasovnim razdajanjem poosebila srčnost in sončnost Sredozemlja, ki je odstopala od celinske sivine.
Zaradi svojega obmorskega položaja, sredozemskega utripa, nogometa in tudi glasbe je bil Split v Jugoslaviji eno najbolj priljubljenih mest. Hajduk je bil klub, ki je imel privržence po vsej Jugoslaviji, podobno je bila dalmatinska glasba sprejemljiva bolj kot druge regionalno ali etnično opredeljene glasbe. V Sloveniji je dalmatinska glasba najbolj sprejemljiv odmerek Balkana, za druge narode pa hrvatstva, ki jih ne moti. Zakaj? Oliver Dragojević je dal naslednji odgovor: »Mislim, da zaradi morja. Ta glasba ljudi spominja na morje, na morju pa je ljudem najboljše. Tam so najbolj sproščeni.«
