Avditorij Portorož letos slavi 50 let obstoja in delovanja. Prizorišču bi lahko rekli obalne Križanke, čeprav ne gre pozabiti, da je Primorska bolj kot katera koli druga slovenska regija prepredena s prireditvenimi prizorišči, čeravno v osnovi plesišči. Tak je denimo prireditveni prostor Zeleni gaj pri Dornberku, ki prav tako obstaja od začetka sedemdesetih.
Če si je Zeleni gaj skozi desetletja pridobil predvsem sloves rokerskega zabavišča, kjer so gostovali vsi veliki jugoslovanski ansambli, v kasnejših časih pa je prav tako znal ponuditi gostoljubje tudi raverjem in še komu, je Avditorij Portorož najbolj prepoznaven po Melodijah morja in sonca, popevkarskem festivalu, ki so ga začeli prirejati leta 1978 in s katerim so se v piranski občini, pod katero Portorož spada, odločili ponoviti koncept za turiste privlačnega obmorskega festivala, kot so se ga najprej domislili v San Remu, Splitu in še kje. Avditorij je seveda ves čas deloval, imel vsakršne prireditve, kot jih ima še danes, a le sporadično je imel v ponudbi kaj, kar bi v Portorož privabilo ljudi iz širše okolice in povrhu subkulturne privržence, če je jazz šteti med subkulture. Kajti letos v Avditoriju prirejajo jazzovski festival, njegov selektor pa ni nihče drug kot Brane Rončel.
Dolga leta negovanih stikov
Marsikomu ga ni treba predstavljati, pa vendar. Radijski in televizijski voditelj, človek, ki so mu oddajo Izza odra na RTV Slovenija ukinili že leta 2008, promotor jazza, selektor festivalov v Mariboru, Ljubljani, Münchnu in še kje oziroma eden zadnjih obstajajočih slovenskih starojazzerjev. Ljudi, ki se spomnijo, kako so s Sun Rajem na čelu plesali v povorkah po Ljubljani. Ne gre samo za 50 let Avditorija Portorož oziroma za Tartinijevo leto, ampak tudi za vrnitev Braneta Rončela. »Takšnega festivala ne bo v krogu vsaj 500 kilometrov, saj bodo nastopili ljudje, ki so pisali zgodovino popularne glasbe, kot na primer Bill Evans. Takšnih ni več, saj čas ne prizanaša nikomur,« pravi sam in dodaja, da gre za ljudi, ki bodo na svojih turnejah nastopili izključno v večjih mestih, kot so Oslo, Budimpešta, Stockholm, Manchester, London, Atene, Rim, Lizbona, Dunaj, Brno, Berlin, Pariz. Na račun dolga leta negovanih stikov z jazzovskimi zvezdniki je Rončelu nekatere izmed njih, ki bodo poleti na evropskih turnejah, uspelo pripeljati tudi v Portorož.
Odprtje 1. Jazz festivala Piran/Portorož bo že ta četrtek, ko bo na oder stopila štiričlanska zasedba Dave Weckl/Tom Kennedy Project. Weckl, dvainšestdesetletni Američan, je od leta 2000 član bobnarske hiše slavnih in eden najbolj priznanih živečih bobnarjev. Jazzovski glasbeniki so v očeh laikov podobni filozofom. Njihove biografije znajo biti bolj informativne od njihovih del, saj ob delovanju v jazzovskih zasedbah praviloma igrajo tudi za bolj znane pop zvezdnike. Weckl ni izjema. Leta 1982 je po avdiciji pri dvaindvajsetih letih postal bobnar v spremljevalni skupini dua Simon & Garfunkel. Potem ko sta ugotovila, da jima v samostojnih karierah ne kaže najboljše, sta se Paul Simon in Art Garfunkel, čeravno sprta, leta 1981 združila za koncert v newyorškem Centralnem parku, čemur je sledila turneja z Wecklom na bobnih. Turneja, na kateri menda nihče ni govoril z nikomer. Ne Paul Simon in Art Garftunkel med seboj ne onadva z Wecklom. Strogi profesionalizem. A sodelovanje z zvezdnikoma je Weckla vpisalo na svetovni zemljevid, tako da je v nadaljevanju igral tako s Chickom Coreo in Georgeem Bensonom kot Robertom Plantom, Diano Ross in Madonno.
Tom Kennedy, basist, Wecklov vrstnik in partner v zasedbi, ki bo v četrtek nastopila v Portorožu, se je v pop vodah udinjal manj, gre pa za jazzovskega virtuoza na basu, ki igra inštrument od svojega devetega leta in je že kot najstnik v sedemdesetih letih godel tudi z Dizzyjem Gillespiejem, enim najslavnejših jazzovskih trobentačev nasploh. Že kot najstniku je preboj uspel tudi Bobu Franceschiniju, saksofonistu in tretjemu članu ekipe, ki se je v svet glasbe prebil pri sedemnajstih letih. Tedaj je postal član zasedbe bobnarja Tita Puenteja, leta 2000 preminule legende latino jazza, znane po avtorstvu skladbe Oye Como Va. Tudi Franceschini je splošno iskan glasbenik, ki je ob Paulu Simonu saksofonske storitve ponujal še Celine Dion, Rickyju Martinu, Lionelu Richieju, Eddie Palmieriju in Victorju Wootenu, nemara te čase najrazvpitejšemu jazzovskemu virtuozu na basu. Edini neveteranski član zasedbe bo Stu Mindeman, pianist in klaviaturist iz Chicaga mlajše generacije, ki pa se je vendarle tudi že udinjal pri Glorii Estefan.
Ritem bo trden
Pop viž bržkone ne bo na sporedu, zato pa obilo dobrega ritmiziranja in ubranega igranja ter improviziranja, ki bi lahko v portoroškem Avditoriju morebiti izzvalo tudi poplesavanje. Enako velja za koncert 29. maja, ki bo še bolj zvezdniški od predhodnega, saj bosta na oder s svojo zasedbo stopila Bill Evans, saksofonist iz zasedbe pokojnega Milesa Davisa, in Mick Stern, kitarist, prav tako član zasedbe Milesa Davisa. Verjetno je edini, ki ga je Miles Davis poslal na odvajanje od mamil. Kar je sam v nekem intervjuju pokomentiral: »Če te Miles Davies pošlje na odvajanje, to pomeni, da si naredil nekaj res narobe.« Stern, ki je bil tudi družabnik pokojnega Jacka Pastoriusa, je nemara celo največji zvezdnik paketa. Ki se obeta.
Pri dvaindvajsetih letih je postal član zasedbe Blood Sweat and Tears, kar je bila iniciacija v kitaristično kariero, ki mu je leta 1993 navrgla naslov najboljšega jazzovskega kitarista po izboru revije Guitar Player, bil pa je tudi šestkrat nominiran za nagrado grammy. Z dvema nominacijama, ki ju je bil deležen saksofonist in kolega iz zasedbe Bill Evans, bo nastop njune zasedbe vzorčni primer jazza, kakršen se je uveljavil v zadnjih desetletjih. V podporo jima bo uigrana ritem sekcija, v kateri bo bas igral Gary Grainger, ki se je prebil skozi zasedbo Johna Scofielda, na bobnih pa bo Dennis Chambers, težkokategornik, ki je na odrih od svojega šestega leta. Na veliko sceno je stopil pri 18 letih, ko je postal bobnar zasedbe Parliament/Funkadelic oziroma studijski bobnar pionirske hiphopovske založbe Sugar Hill, je pa resnici na ljubo treba zanikati z njim dostikrat povezano netočnost, da je on bobnal v hiphopovskem megahitu Rapers Delight zasedbe The Sugar Hill Gang. Ni bil on. Je pa kasneje bobnal pri Johnu Scofieldu, Santani, skupini Steely Dan, Victorju Baileyju, Maceu Parkerju in mnogih drugih. Tudi Davidu Leeju Rothu. Ni dvoma, da bo ritem v portoroškem Avditoriju trden.
