Jernej Žaren vodi družinsko posestvo v Leskovcu pri Krškem, ki sta ga leta 1936 kupila stari oče Albin in mama Ana, potem ko se je Albin vrnil iz Kanade, kamor se je odpravil v času gospodarske krize v začetku 20. stoletja. Od tod tudi ime vinske hiše Albiana. Na gričevju desne, torej dolenjske strani Save, danes na 22 hektarjih Žarnovi negujejo trte žametne črnine, chardonnayja, modre frankinje, laškega rizlinga, kraljevine, sauvignona, zelenega silvanca in modrega pinota.
Večina novodobnih dolenjskih vinskih hiš, tudi Albiana, že stavi predvsem na penine in modro frankinjo, pa tudi sortna vina, kot sta chardonnay in zeleni silvanec, so vse bolj v ospredju. Zdi se, kot da se nova posavska in dolenjska vinska scena cvička že kar malce sramuje.
Vinogradi na Dolenjskem so bili že v začetku 20. stoletja bolj kot ne namenjeni samooskrbi z vinom in predvsem zaradi te skromnosti je cviček tudi nastal. Ker se niso mogli igrati s posameznimi sortami, kot se lahko danes mi, so preprosto vrgli skupaj bele in rdeče sorte. Skozi zgodovino je imel vedno vzpone in padce ter je na neki način res predstavljal coklo v razvoju dolenjskega vinarstva. Od cvička smo sicer ob trdem delu razmeroma dobro živeli, vendar nas je na tej raziskovalni poti, da bi poskusili iz dolenjskih sort pridelati še kaj drugega, zaviral. Povsem mirne vesti pa lahko povem, da ta trenutek, in mislim, da bo še nekaj časa ostalo tako, večina dolenjskih vinarjev živi od cvička. To je dejstvo. Dilema, s katero pa se v okviru Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto in Vinskega inštituta iz Ljubljane danes ubadamo vsi cvičkarji, pa je, kako bomo cviček tehnološko posodobili. Da bi ga malce bolj približali mlajšim generacijam. Je pa res tudi to, da se je cviček v zadnjih desetih letih že bistveno spremenil. To ni več vino s tisto značilno ostro kislino. Veliko bolj gre v smer roséjev. Priznam pa, da smo vsi pridelovalci naredili napako, da se nismo bolj postavili po robu trgovskemu sektorju, ki je narekoval razvrednotene cene cvička.
Kje je pravzaprav glavni trg za cviček, poleg Dolenjske?
Če govorim o našem cvičku, ga veliko prodamo v Celjski kotlini, Mariboru, Domžalah in okolici ter zadnje čase tudi v Ljubljani. V Ljubljani ga prej nismo prodali skoraj nič. V zadnjih nekaj letih pa je povpraševanje močno naraslo tudi zaradi tega, ker smo prisotni pri enem izmed velikih trgovcev. Ko imaš dvesto tisoč litrov vina v kleti, se moraš vezati na trgovce, da imaš stalen odjem. Ampak cviček bo vedno ostal zapisan v dolenjskem vinskem genu. Je pa res, da postopoma zmanjšujemo količino in se bolj posvečamo pridelavi penin. Zato tudi vedno več žametne črnine, sorte, na katero smo izredno ponosni, namenjamo razvoju penin.
Zanimivo pa je, da vaš glavni enolog Miha Ritonja prihaja s Štajerskega.
Verjetno ni najpomembnejše, od kod prihaja, ampak je bistveno to, da je prišel neobremenjen s trenutnim stanjem v regiji in s pogledom na Dolenjsko kot na nebrušen diamant. Eni se sprašujejo, ali res mora imeti vinska hiša, kot je Albiana, svojega enologa. Sam menim, da je to absolutno edini korak v smeri razvoja. V vseh teh letih, odkar delam v vinogradih in v kleti, sem začutil, da potrebujemo nov veter, ob tem, da se mora ta naslanjati na dolenjsko tradicijo, ki jo poosebljam.
Kako pa je s prodajo preostalih sortnih vin, gleda na to, da ste na Dolenjskem predvsem s peninami in svežimi belimi vini naredili ogromen preskok v smislu kakovosti vin, tako da se marsikatera vina že lahko primerjajo z vini iz bolj opevanih slovenskih okolišev.
Če govorim o prodaji v lokalih in gostilnah, smo se od tega sektorja, vsaj kar zadeva Ljubljano, malce ogradili. Večina gostincev tam še vedno meni, da imamo Dolenjci samo cviček in nič drugega, in so zato, ko jim poskušamo predstaviti druga vina, nekoliko zmedeni, zaradi česar si bolj prizadevamo širiti sloves novih dolenjskih vin v bližnji in daljni okolici. Moderni časi so svežim belim in penečim vinom izredno naklonjeni, saj gre svetovni vinski okus vse bolj v smer svežih in elegantnih vin z nekoliko manj alkohola. In Dolenjska je za takšna vina idealna.
Tako Posavje kot Dolenjska sta se v zadnjih petih letih poleg vinarstva razvila v eno najboljših regij tudi na področju kulinarike. Toliko sodelovanja, kot ga je med vinarji in novo gardo kuharskih mojstrov v teh koncih, ni nikjer v Sloveniji.
Res je, zelo smo se razvijali skupaj. Debeluh, Repovž, Rakar, Tri lučke, Vovko, Kunst … Vse to so gostilne in restavracije, s katerimi dolenjski vinarji veliko sodelujemo. Tudi projekt Okusi Posavja je bil zelo močno izpostavljen v marketinškem smislu. Vem, da ima marsikatera gostilna danes težave zaradi manjše kupne moči, kot je imajo na primer v Ljubljani, ampak se še naprej razvijamo skupaj. Ravno včeraj se je v gradu Rajhenburg odprla prva peninoteka v Sloveniji, v kateri je mogoče pokusiti mnoge penine iz vinorodne dežele Posavje – iz bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša, z Dolenjskega in iz Bele krajine.
Če že govorimo o peninah, se o Posavju na novodobni vinski sceni že govori kot o slovenski Šampanji.
Imamo svojo specifiko, predvsem izpostavljamo kisline. Je pa penina tehnološko zelo zahtevno vino. Velike zasluge za to, da smo postali del slovenske peničarske zgodbe, ima tudi François Botton, ki se je priženil k Slapšakovim in je po rodu iz Šampanje, po izobrazbi pa strokovnjak za proizvodnjo penin po tradicionalni metodi. Še ko ni znal slovensko, je prišel k nam v klet in nas je tako kot druge dolenjske vinarje spodbujal, da začnemo s povsem drugačnim pristopom pri pridelavi penin. Ampak na način, kar sam rad izpostavljam, da morajo biti avtentična in poosebljati Dolenjsko, kar pomeni, da morajo stremeti k svežini, eleganci in pitnosti. Na degustacijah vedno poudarjam, da če bomo izkoristili naslednjih dvajset let, bo Dolenjska nedvomno pristala v samem vrhu slovenskega vinarstva.
Dolenjci veliko stavite tudi na modro frankinjo, s katero pa se pravzaprav hvalijo v veliko slovenskih vinorodnih okoliših, od Štajerske, celo do Vipavske doline in Krasa, kjer si jo želijo imeti za dovoljeno sorto in kjer naj bi zaradi podnebja celo najbolje uspevala.
V Sloveniji se res po nepotrebnem ukvarjamo s tem, kje bo najbolje uspevala, saj je modra frankinja sorta, ki izjemno izraža svoj terroir, zaradi česar bo v vsaki regiji izkazovala drugačne karakteristike. Ne smemo biti tako ozkogledi, saj je v Vipavski dolini frankinja že bila. To bo kvečjemu dobra reklama za samo sorto. Ampak vprašanje je, kako jo bodo v Vipavski dolini pridelovali in ovrednotili. Upam, da si bodo vzeli čas za raziskovanje te izjemne sorte.
Ampak saj večina modra frankinje na Dolenjskem oziroma v
Posavju še vedno pristane v
cvičku, bizeljčanu in drugih rdečih zvrsteh. Iz nje pravzaprav v
mednarodnem smislu slovenski vinarji niste naredili prav veliko, čeprav je celo avtohtona
slovenska sorta, kar so strokovnjaki iz priznanega trsničarskega inštituta Geilweilerhof v Nemčiji tudi potrdili. Po modri frankinji so trenutno najbolj znani Avstrijci.
Menim, da moramo gledati naprej. Bilo je že kar nekaj poskusov, kako spraviti sorto na mednarodno raven. V ta namen bomo maja v sklopu Festivala modre frankinje organizirali tudi mednarodno strokovno konferenco o modri frankinji in tudi »tasting«, na katerega bomo povabili tuje strokovnjake. To bo za modro frankinjo res velik dogodek.
Vaša posebnost je tudi sortni zeleni silvanec, vino, ki ga v Sloveniji ni prav veliko.
Na to sorto stavim veliko. Je pa res redka v Sloveniji. Z njo imam kar veliko izkušenj, saj se s to sorto podrobno ukvarjam že od leta 2003. Lahko tudi povem, da z zelenim silvancem v blagovni znamki Albiana dosegamo odlične rezultate in dobivamo veliko dobrih odzivov tako doma kot v tujini.
