Izgubljeno mesto je na prvi pogled le še ena v nizu ameriških lahkotnih pustolovščin s predvidljivo zgodbo v brezdušni izvedbi za karseda široko občinstvo. Kot na primer Netflixov Red Notice (2021), Sonyjev Uncharted (2022) ali pa recimo Zaklad pozabljenih (2004) z Nicolasom Cageom. A če bi film odpravili na podlagi prvega vtisa, bi se ušteli. Dobro, delno ušteli. Bodimo namreč natančni: generična, šablonska zgodba? Da, vsekakor. Pomanjkanje lastnega utripa? Sploh ne. Izgubljeno mesto, zgodba o ovdoveli pisateljici ljubezenskih romanov, je namreč po zapletu in strukturi resda klišejska romantična komedija v preobleki pustolovskega filma, v popkulturnem drobovju pa vseeno kakovosten, simpatičen in dejansko zabaven film, ki po dobre pol ure igrivega prepletanja pripovednih niti sestavi prizor, ob katerem boste le stežka ostali resni. V fokusu je Sandra Bullock, oblečena kot disko krogla, privezana na stol in naložena na samokolnico, na varno jo potiska Brad Pitt s frizuro iz Troje (2004), ob njiju pa nerodno galopira Channing Tatum, našemljen, kot da ne beži pred barabami, ampak se mu mudi na obletnico skupine Backstreet Boys.
Dvignjena zapornica, velika eksplozija in v nebo leteči avtomobili v kadru seveda ne manjkajo. Zgodba o ženski, ki je izgubila partnerja, se vrgla v delo in pozabila živeti, zaradi česar ne vidi, da je njen princ na belem konju pravzaprav maneken z naslovnic njenih šundovskih romanov, tudi ne. Da, Izgubljeno mesto je tipična velikoplatenska avantura, ki stavi na smeh, občasne akcijske sekvence in zveneča imena, postavljena v gosto džunglo, iz katere navadno skočijo bicepsi in kvadricepsi Dwayna Johnsona. A če ste gledali Johnsonove filme Jumanji: Dobrodošli v džungli (2017), Jumanji: Naslednja stopnja (2019) in Križarjenje skozi džunglo (2021), seveda veste, da gre za filme po podobnem kopitu, a tudi duhovite, simpatične in kratkočasne izdelke, ki se zelo očitno naslanjajo na zapuščino največjih Spielbergovih pustolovščin, ob kopiranju motivov pa vseeno niso pozabili najti svojega prostora pod filmskim soncem. Kar v tako popularnem, zastopanem in tudi prežvečenem žanru nikakor ni samoumeven podvig. Škoda le, da prizorov, kakršen je zgoraj opisani, ni več in da filmu v drugi polovici opazno poide sapa.
Tuji mediji imajo torej prav, ko Izgubljeno mesto primerjajo z Lovom za zelenim diamantom (1984), uspešnico iz osemdesetih z Michaelom Douglasom in Kathleen Turner, ki jo je režiral veliki Robert Zemeckis (Nazaj v prihodnost, Brodolom). Tudi Izgubljeno mesto namreč odlikuje simpatičen osrednji igralski par, izrazito lahkoten register in razgiban scenarij, ki stavi na igrive dialoge in neizogiben, a neprisiljen romantični zaplet. Bistveno pri obeh filmih pa je seveda, da se filmski elementi naposled zložijo skupaj tako, da je vsota presežek ničkolikokrat pogretega studijskega recepta. Izgubljeno mesto je tako pod črto gledljiv eskapističen film, ki se ne jemlje preresno, ki pa ob čudoviti fotografiji Dominikanske republike klecne pri izpeljavi stranskih zgodb, zaradi česar se med vsemi vulkani na otoku in pijavkami na riti vseeno prevečkrat zagozdi, da bi lahko res poletel v višave klasik pustolovskega žanra. Kdo je zaplesal bolje – Douglas ali Tatum – je pa že drugo vprašanje.
