Važno je sodelovati, ne zmagati. To je le eno od olimpijskih gesel, ki se jih že nekaj let oziroma raje desetletij spominjamo zgolj z nostalgijo, saj je v resnici že davno mrtvo. Realnost krutega, celo gladiatorskega vrhunskega športa je pač taka, da si večina zapomni le zmagovalce.
A s tem nikakor ne želimo zmanjševati uspeha, niti zatirati veselja in ponosa vseh slovenskih ljubiteljev športa ob srebrni kolajni smučarske skakalke Nike Prevc, ki si jo je priskakala na srednji napravi na olimpijskih igrah v Predazzu. Kolajna je kolajna in Nika se je za vselej zapisala v zgodovino. A težko se je znebiti občutka, da so bili srebrne kolajne skorajda vsi veseli bolj, kot je je bila Nika Prevc sama. Solze, ki so se ji v očeh nabirale v izteku skakalnice po tekmi, namreč niso bile solze sreče, temveč solze žalosti, jeze. Medtem ko so številni hiteli pretiravati s krilaticami, da je srebrna Nika za nas zlata, je imela sama občutek, da je zatajila. »Takoj po tekmi je težko, ker vem, da nisem naredila vsega, kar sem si zadala za ta dan. Ampak še vseeno, olimpijska medalja je le olimpijska medalja, to si vsak želi. Poskusila sem se sprostiti, ampak … Ko te povozi, te povozi. Na meni je bilo preveč pritiska, s katerim se mi ni uspelo soočiti,« je namreč med drugim povedala Nika Prevc.
Ko pride skakalka na olimpijske igre s popotnico 13 zmag v sezoni, tudi štirih na šestih tekmah na srednji napravi, 15 zmag iz sezone poprej in nazivom aktualne svetovne prvakinje na obeh napravah, je namreč vse razen zlata za mnoge navijače manj od pričakovanj. In tega se Nika Prevc zaveda, čeprav je njen trener Jurij Tepeš skušal javnosti podati tolažbo v smislu: »Upali smo na medaljo in je čisto vseeno, kakšnega leska je.«
Če Nika Prevc ni bila najbolj zadovoljna svojim uvodnim olimpijskim nastopom, se je vse spremenilo v torek, ko je s soimenjakinjo Niko Vodan, Anžetom Laniškom in bratom Domnom Prevcem na srednji napravi na mešani ekipni tekmi osvojila zlato kolajno. Uspeha naših skakalcev so se veselili številni slovenski navijači, ki so se zbrali v izteku skakalnice v Predazzu in, kot je s prizorišča poročal novinar Dnevnika, priložnost izkoristili za pristno navijaško rajanje.
Roglič solznih oči
Nikin sobotni nastop si je v izteku skakalnice ogledal tudi naš odlični kolesar Primož Roglič, ki je svojo športno pot začel na skakalnih smučeh. Nikino medaljo je pospremil s solznimi očmi: »Neverjetno je spremljati vse skupaj. Kar ljudje vidijo, so le medalje in prva mesta. Vsi mi športniki vemo, da se ne kar zbudiš ali pa si eno leto prej rečeš, da bi šel na olimpijske igre. Moraš živeti in sanjati vse življenje, da sploh prideš do sem. Potem moraš biti pa še tako dober, da ti uspe kaj vidnejšega.« Nikin uspeh ga je ganil: »Preprosto imaš solzne oči. Vidi se, da je zmagovalka, zato lahko dobi toliko tekem. Če bi bil zadovoljen samo z drugim mestom, tudi nikoli ne bi zmagal. Nedvomno je lahko ponosna na medaljo, od zdaj naprej lahko samo še uživa. Glede na vse, kar je pokazala in naredila v tej sezoni in zdaj še tu, so naprej samo še bonusi. Mi pa bomo navijali in uživali v njenih predstavah še naprej.«
Malce drugačna je v tem pogledu zgodba Domna Prevca. Pred tekmo na srednji napravi – pozor: v tej sezoni je bila na takšni skakalnici ena sama tekma v svetovnem pokalu, v katerem jih je skupno 30, v prejšnji celo nobene, zato se poraja vprašanje, zakaj se na njej na velikih tekmovanjih sploh še tekmuje – je namreč sam poudaril, da bi bil zadovoljen že z uvrstitvijo med deseterico, saj je znano, da se bolje znajde na večjih napravah in letalnicah. Šesto mesto je zato soliden dosežek, četudi je na igre prišel s podobno popotnico zmag (11 v tej sezoni) kot sestra Nika. »Lahko bi bil še bolj zadovoljen, lahko pa nesrečen. Šesto mesto je tu, oddelali smo svoje, je pa treba garati naprej, saj iger še ni konec. Mi je bil pa drugi skok všeč in dokaz, da tudi tu stopnjujem formo,« je med vrsticami naskok na boljši rezultat na tekmi na večji napravi, ki bo v soboto, napovedal Domen Prevc.
Odločilna dolžina prsta
Zagotovo je bilo medtem precej težje kot obema Prevcema še enemu slovenskemu športniku, ki je na teh olimpijskih igrah konkretno opozoril nase, deskarju na snegu Timu Mastnaku. Po precej slabem nastopu v kvalifikacijah se je namreč pri izločilnih bojih prebil vse do polfinala, v katerem je nesrečno izgubil proti Avstrijcu Benjaminu Karlu, na tekmi za tretje mesto pa se je že zdelo, da je prav na ciljni črti prehitel Bolgara Tervela Zamfirova, a se je po nekaj minutah živčnega čakanja in analiziranja posnetkov izkazalo, da je bil slednji hitrejši za nekaj centimetrov.
Centimetri, ki športnika ločijo med četrtim mestom in bronasto kolajno, pa so vendarle bolj boleči od tistih, ki razlikujejo med srebrno in zlato medaljo. »Ogledal sem si posnetek. Res je bil za dolžino prsta hitrejši. Nimam kaj. Škoda, da obstaja fotofiniš, če ne bi, bi bila oba tretja. Da, drama, vsa tekma je bila drama, od kvalifikacij do finala. Izhodišče ni bilo najboljše, moram biti zadovoljen s tem, kar sem potegnil, ampak izgubiti po fotofinišu v malem finalu olimpijskih iger pa ni najlažje,« je bil razočaran Mastnak, ki tako ostaja pri srebrni kolajni s prejšnjih iger v Pekingu.
