Večer, ki je obljubljal enega najlepših astronomskih dogodkov leta, se je v nedeljo nad velikim delom Slovenije odvil za bolj oblačnim nebom. Kljub vsemu to ni odvrnilo navdušencev, najbolj vztrajni pa so bili na koncu vendarle nagrajeni.
V ljubljanskem parku Tivoli se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so upali, da bodo lahko na precej romantičnem kraju ob tamkajšnjem tivolskem gradu spremljali nenavaden dogodek, ki je bil tokrat izjemen tudi zato, ker je mrk nastopil ob luninem vzhodu. Žal je bilo marsikje črno platno vesolja, ki je imenitno ozadje za popolni lunin mrk, prekrito s tanko trdovratno plastjo visokih oblakov, ki so se razkadili šele proti koncu nebesnega dogodka. Kljub vremenski kaprici je, to lahko rečemo, nebesna predstava uspela in tistim, ki so vztrajali, ponudila trenutke mistične lepote.
Pričakovanja so bila velika. Popolni lunin mrk, pojav, ki nastane, ko se Zemlja postavi natančno med Sonce in Luno, je redek privilegij. Naša spremljevalka se je takrat potopila v Zemljino senco, kar se lahko zgodi samo v fazi polne lune oziroma ščipa. Če bi bila Lunina orbita poravnana z ravnino, po kateri Zemlja kroži okoli Sonca, bi mrk doživeli vsak mesec. Ker pa je Lunina pot nagnjena za približno 5 stopinj, so ta nebesna poravnavanja prava redkost.
Natančen nebesni scenarij
Kot nam je povedal Andrej Guštin, ki je skupaj s kolegi v ljubljanskem Tivoliju organiziral javno spremljanje mrka, so bili obiskovalci kljub vsemu lahko zadovoljni. Z mlajšimi kolegi, zanesenjaki astronomije, so lahko izvedeli marsikaj novega, medtem ko so kolegi, ki so bili na Cresu in Obali, poročali, kaj vidijo od tam. Oblaki so se namreč začeli najprej topiti poti zahodu, zato so imeli bolj čist pogled.
Vseeno so tudi v drugih krajih lahko opazovali dogajanje na nebu, čeravno nekoliko pozneje, po 20. uri.
Nedeljski večer se je začel po natančnem nebesnem scenariju. Luna je vzšla okoli 19.20, že vidno načeta in v fazi delnega mrka. Predstava se je dogajala nizko nad vzhodnim obzorjem, kar je fotografom, ki so imeli čistejši pogled, ponujalo priložnost za osupljive kompozicije z zemeljsko pokrajino v ospredju. Vendar so oblaki v mnogih krajih igrali vlogo nadležnega filtra, ki je mehčal obrise in dušil pričakovani sij. Najbolj dramatičen del se je začel ob pol osmi uri, ko je Luna v celoti zdrsnila v najtemnejši del Zemljine sence. To je bil trenutek, ko bi morala zasijati v znameniti rdečkasti barvi. Za trenutek se je zdelo, da bo razočaranje popolno. Toda nato se je kot po čudežu tančica oblakov ponekod razprla. Tisti, ki so imeli srečo, so bili nagrajeni s pogledom, ki jemlje dih. Nizko nad obzorjem je lebdela temna, bakreno rjava krogla, obdana z žarenjem večernega mraka. Vrhunec popolnosti je nastopil ob 20.10, ko je bila luna, samo nekaj stopinj nad obzorjem, odeta v globoke odtenke rdeče.
Ta srhljiva barva ni posledica ničesar na Luni sami, pač pa je delo našega planeta. Zemljina atmosfera deluje kot velikanska leča, ki lomi sončno svetlobo. Pri tem se modra svetloba razprši, medtem ko rdeči del spektra potuje naprej, se upogne in osvetli Luno v senci. V bistvu je Luna med popolnim mrkom osvetljena z žarom vseh sončnih vzhodov in zahodov, ki se v tistem trenutku dogajajo na Zemlji. Svetlost in odtenek sta odvisna od stanja naše atmosfere: več prašnih delcev, denimo po velikih vulkanskih izbruhih, pomeni temnejši, bolj rjav mrk.
Grozljivo znamenje
Luna v nedeljo je bila relativno svetla, kar kaže na precej čisto stratosfero, in bi po Danjonovi lestvici svetlosti verjetno dosegla vrednost 3 (opečnato rjava) ali celo 4 (bakreno rjava do oranžna). Nekateri opazovalci so ob robu Zemljine sence morda opazili celo rahel modrikast odtenek, ki je posledica absorpcije rdeče svetlobe v ozonski plasti visoko v stratosferi.
Medtem ko danes v rdeči luni vidimo čudovit naravni pojav, so naši predniki vanjo zrli s strahom in tesnobo. Izraz krvava luna ni bil poetična prispodoba, temveč grozljivo znamenje. V večini evropskih kultur, vključno s srednjeevropskimi, je nenadna pordelost lune veljala za zlovešč napovednik prelivanja krvi, vojne, lakote ali smrti kralja. Mrk je bil motnja v naravnem redu, dokaz božje jeze ali znamenje, da so se zle sile polastile neba. Verjeli so, da takšni dogodki prinašajo kugo in druge nesreče, saj je bilo nebo, ki je običajno vir reda in predvidljivosti, nenadoma videti ranjeno in kaotično.
Da bi si pojasnili ta strašljivi dogodek, so si ljudje zamislili, da luno napada in požira nebeška pošast. V slovanski in germanski mitologiji so to vlogo pogosto prevzeli volkovi ali zmaji, ki so lovili nebesna telesa. Ljudje zato niso bili zgolj pasivni opazovalci. Da bi pošast pregnali in pomagali luni v njenem boju, so udarjali po loncih in ponvah, kričali, zvonili s cerkvenimi zvonovi ali celo streljali s puščicami proti nebu. Ta kolektivni hrup naj bi pregnal demona in omogočil, da si luna opomore.
Česa takšnega tokrat seveda opazovalci niso počeli. Po uri in pol lebdenja v Zemljini senci je Luna ob 20.50 začela svojo pot nazaj na svetlobo. Najprej se je na njenem robu pojavila bleščeča pika, ki je hitro rasla in Luno počasi spreminjala nazaj v bleščeči srp. Faza delnega mrka se je končala ob 22. uri, ko je postala znova polna, čeprav še vedno nekoliko temnejša zaradi preostanka Zemljine polsence.
Naslednji podoben dogodek, ki bo viden pri nas, bo na sporedu 31. decembra 2028.
