Bil je 17. januar 1961, ko je predsednik Dwight D. Eisenhower, odhajajoči general s petimi zvezdicami in junak druge svetovne vojne, stopil pred Američane s poslovilnim nagovorom. Njegove besede niso bile zgolj formalnost, temveč preroško svarilo, ki v ameriški politiki odmeva še danes. »Zaščititi se moramo,« je dejal z resnim glasom, »pred vplivom, ki ga bodisi odkrito bodisi prikrito izvaja vojaškoindustrijski kompleks.« Eisenhower, mož, ki je vodil zavezniške sile do zmage v Evropi, je bolj kot kdor koli razumel neizmerno moč, ki jo je Amerika zgradila. Hkrati pa je slutil, da bi ta ista moč lahko ogrozila temelje demokracije, ki jo je bila, kot so razumeli, poklicana braniti.
Ta izraz, ki ga je Eisenhower vtisnil v ameriško politično zavest, opisuje neločljivo prepletenost treh stebrov ameriške moči: vrha oboroženih sil (Pentagona), peščice gigantskih obrambnih korporacij in vplivnih politikov v Washingtonu. Ne gre za preprosto zaroto, temveč za simbiozo, v kateri se interesi vseh treh zlivajo v eno – v sistem, ki ga poganja neprestana potreba po konfliktih, tehnološkem napredku v oborožitvi in posledično astronomskih proračunih.
Globoke korenine
Da bi razumeli, kako globoke so korenine tega sistema, se je treba ozreti v Teksas v čas vzpona Lyndona B. Johnsona, ki je po atentatu na Johna F. Kennedyja postal predsednik. Johnsonova politična kariera je bila zgrajena na temeljih, ki jih je financirala cvetoča naftna in gradbena industrija. Podjetji, kot sta bila Brown & Root in Halliburton (ki sta se kasneje združila), sta v zameno za izjemno donosne in pogosto preplačane javne pogodbe velikodušno financirali njegove kampanje. Johnson jima je odpiral vrata, podjetji pa sta mu tlakovali pot v Belo hišo. To je bil šolski primer delovanja kompleksa.
Zagon je sistem dobil med drugo svetovno vojno, ko so se potrebe po orožju, infrastrukturi in vojaški opremi zdele brezmejne. Industrijski mogotci so hitro spoznali, da potrebujejo svoje ljudi znotraj Pentagona – nenavadne peterokotne stavbe, ki je od leta 1943 središče ameriške vojaške moči. Najboljši ambasadorji so postali upokojeni visoki častniki.
Fenomen »vrtljivih vrat«, kjer generali in admirali po koncu vojaške kariere zasedejo vodilne položaje v podjetjih, kot so Lockheed Martin, Boeing in General Dynamics, je postal stalnica. Konec šestdesetih let, na vrhuncu vietnamske vojne, je za obrambne korporacije delalo več kot 2000 takšnih upokojenih častnikov, ki so s svojimi zvezami in notranjimi informacijami zagotavljali milijardne posle.
Vendar pa bi bilo preveč poenostavljeno trditi, kot je nekoč zapisal sovjetski vojaški časopis Krasnaja zvezda, da si »generali in industrialci zgolj polnijo žepe na račun delavcev«. Resničnost je kompleksnejša. Ta sistem je postal hrbtenica ameriškega gospodarstva, tako imenovana American way of war (ameriški način vojskovanja). Leta 1969 je imela ameriška vojska po svetu in doma skoraj 8500 vojaških baz, ki so zaposlovale 3,5 milijona Američanov. Vsak peti ameriški delavec je bil neposredno ali posredno odvisen od naročil Pentagona.
Vpliv na akademsko področje
Vpliv se je razširil tudi na akademsko sfero. Leta 1967 je skoraj polovica od 1,3 milijarde dolarjev državnih sredstev za univerzitetne raziskave prišla neposredno od ministrstva za obrambo. Priznani Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT) je bil preplavljen z denarjem Cie in Pentagona za sodelovanje v tajnih programih – od razvoja radarskih sistemov do vodenih izstrelkov. S tem je sistem prodrl v vse pore družbe in ustvaril odvisnost, ki jo je bilo nemogoče prekiniti.
To pojasni, zakaj so kongresniki, tako demokrati kot republikanci, goreči zagovorniki vojaških posredovanj in nenehnega povečevanja vojaškega proračuna. Več denarja za vojsko pomeni več delovnih mest v njihovih volilnih okrajih. Tipičen primer je bilo mesto Charleston v Južni Karolini, kjer je več kot 55 odstotkov lokalne delovne sile delalo za vojsko – v oporišču za jedrske podmornice, ladjedelnici, letalski bazi in številnih drugih vojaških objektih. Njihov predstavnik v kongresu, Lucius Mendel Rivers, je bil znan po tem, da je glasoval za vsak, še tako nesmiseln vojaški proračun.
V osemdesetih letih, pod predsednikom Ronaldom Reaganom, je vojaška poraba dosegla vrtoglave višine. »Nevidni bombnik« B-2, zasnovan za prodiranje globoko v sovjetski zračni prostor, je postal simbol presežkov – dvajset letal je stalo 44 milijard dolarjev, čeprav je ob koncu hladne vojne njihova strateška vrednost postala vprašljiva. Ta vzorec se je nadaljeval v 21. stoletju z lovcem F-35, najdražjim oborožitvenim sistemom v zgodovini, katerega celotni stroški v življenjski dobi programa presegajo 1,7 bilijona dolarjev. Kljub številnim tehničnim težavam in zamudam je program politično nedotakljiv, saj so njegove komponente proizvedene v skoraj vseh ameriških zveznih državah, kar zagotavlja široko politično podporo.
Toda vpliv kompleksa se ne konča pri delovnih mestih ali prestižnih projektih. Gre za prefinjeno mrežo lobiranja, ki deluje v sencah Washingtona. Vsako leto obrambna podjetja porabijo stotine milijonov dolarjev za vplivanje na zakonodajalce. Giganti, kot so Lockheed Martin, Raytheon in Boeing, imajo v Washingtonu vojske lobistov – mnogi med njimi so nekdanji uslužbenci kongresa ali Pentagona –, ki ne zagotavljajo zgolj konkretnih pogodb, temveč tudi sooblikujejo zakonodajo in spodbujajo bolj agresivno zunanjo politiko, ki ustvarja povpraševanje po njihovem orožju.
Intelektualno vzdušje
Poleg neposrednega lobiranja kompleks oblikuje tudi intelektualno vzdušje prek vplivnih možganskih trustov (tako imenovani »think tanks«). Številne od teh organizacij, ki veljajo za neodvisne analitične centre, prejemajo znatna sredstva od obrambnih korporacij. Njihovi strokovnjaki objavljajo analize, ki zagovarjajo vojaške rešitve za geopolitične probleme, redno gostujejo na nacionalni televiziji in svetujejo politikom ter tako ustvarjajo ozračje, v katerem se zdi visoka vojaška poraba neizogibna in patriotska.
Konec hladne vojne je za kratek čas obljubljal spremembe in zmanjšanje vpliva kompleksa. Toda upanje je bilo kratkotrajno. Teroristični napadi 11. septembra 2001 in poznejša »vojna proti terorizmu« so stroj znova pognali s polno močjo. Simbolika je bila srhljiva: podpredsednik v administraciji Georgea W. Busha, ki je ZDA popeljala v vojno v Iraku, je bil Dick Cheney. Pred vstopom v politiko je bil pet let izvršni direktor podjetja Halliburton – istega podjetja, ki je desetletja prej pomagalo pri vzponu Lyndona B. Johnsona.
Najnovejši in morda najmočnejši zagon pa je kompleks doživel z vojno v Ukrajini. Nenadna potreba po množični dobavi orožja, od protitankovskih izstrelkov javelin do naprednih raketnih sistemov HIMARS, je povzročila, da so vrednosti delnic obrambnih podjetij poletele v nebo. Konflikt ni samo izpraznil obstoječih zalog, temveč je ustvaril povpraševanje po novi generaciji orožja in spodbudil države Nata k drastičnemu povečanju vojaških proračunov.
Eisenhowerjevo svarilo tako danes odmeva močneje kot kadar koli. Ne gre več samo za »neupravičen vpliv«, pač pa že za samoumeven sistem, globoko vpet v ekonomsko in politično tkivo ameriškega naroda. Sistem, ki se hrani s strahom in nestabilnostjo in katerega tihi, vendar vztrajni utrip narekuje smernice ameriške zunanje politike. Vprašanje, ki ga je zastavil pred več kot šestdesetimi leti – kdo v resnici nadzoruje ta sistem – ostaja brez odgovora in je morda bolj žgoče kot kadar koli prej.
