Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo zgodbo Darje Arh Centrih.
***
Srečko reši gozd
»Osemindevetdeset, devetindevetdeset, sto! Iščem,« je glasno zaklical srnjaček Srečko. Veselo je začel poskakovati po gozdu in ves čas budno spremljal dogajanje okoli sebe. Med gostim borovničevjem je kmalu zagledal bel repek.
»Zajček Zvonko, našel sem te. Med borovnicami vidim tvoj rep,« je zaklical in hitro odskakljal proti staremu hrastu.
»En, dva, tri, Zvonko,« je rekel in s kopitom glasno potolkel po deblu.
»Skoraj sem te prehitel,« je ves zasopihan dejal Zvonko, ki se je pognal v dir, kakor hitro je zaslišal svoje ime. Napel je vse sile, da bi prvi prišel do hrasta, a žal ni mogel tekmovati s Srečkovimi urnimi nogami.
»Več sreče prihodnjič,« se je nasmehnil Srečko. »Zdaj pa poiščem še ostale štiri. Ježek Janko med mojim štetjem zagotovo ni prilezel daleč. Lahko bi bil za tisto skalo, prekrito z mahom.«
Ni še dokončal stavka, ko se je izza omenjene skale proti hrastu pognala velika kepa listja, s katerim se je pokril Janko. Upal je, da bo šel Srečko najprej iskal dlje od debla, da bi se lahko med tem sam neopazno priplazil do hrasta.
»Janko, en, dva, tri, tudi ti razkrinkan si,« je zapel srnjaček, ježek pa se je le jezno namrdnil. Ni imel rad skrivalnic, saj je bil prepočasen. A tokrat se ni jezil dolgo. Srečko je imel rojstni dan in zaslužil si je, da se igrajo njegovo najljubšo igro.
»Ne bodi hud, Janko,« je tiho dejal Srečko, ko je kepa listja končno prilezla do hrasta. »Z Zvonkom ti bova pomagala, da se boš znebil tega listja. Čuden si.«
Ko sta Srečko in Zvonko očistila ježka, je Srečko nadaljeval igro. Kmalu je v krošnji debele bukve odkril veveričko Veroniko, v jami blizu bukve pa se je skrivala lisička Lucija. Obe je opazil pravočasno in jima tako preprečil, da bi ga prehiteli pri dirki do hrasta. Nazadnje mu je ostala le še kuna Karolina, ki pa je ni našel nikjer. Po debeli uri so jo iskali in klicali že vsi, ne samo Srečko, a je niso našli. Kot bi se vdrla v zemljo.
»Skrbi me,« je zajokala Veronika. »Kaj pa, če se ji je zgodilo kaj hudega?«
Nihče ni odgovoril. Žalostno so obstali sredi gozda in vsak zase tuhtali, kam je izginila kuna. Nato je Lucija nenadoma napela ušesa.
»Tiho bodite in poslušajte,« jim je ukazala. »Zdi se mi, da nekaj slišim.«
Lucija je imela prav. Zdaj so hrup zaslišali tudi ostali. Sledili so mu in prišli do kotanje, kjer so se igrali, dokler neprijazni ljudje tja niso začeli voziti odpadkov.
»Ne upam si tja, kotanja je polna čudnih stvari,« je zaječal Janko.
»Ampak morda je tam naša Karolina,« je vztrajal Srečko. »Moramo se prepričati.«
Neradi so mu sledili, toda izkazalo se je, da je imel prav. Čudni glasovi so prihajali iz nenavadnega stroja z oknom, za katerim je norela Karolina.
»Kaj delaš tam notri?« je vprašala Lucija.
»Hotela sem se dobro skriti, zdaj pa ne morem ven!« je kričala Karolina in njen glas je bil poln groze. »Pomagajte mi, prosim!«
Živali so proučevale čudno napravo, ki jim je ugrabila prijateljico, a niso vedele, kako naj jo rešijo.
»Kaj bomo storili?« je znova zajokala Veronika.
»Zagotovo lahko storimo nekaj!« se ni dal Srečko.
Vsi štirje so razmišljali in poskusili odmisliti velike žalostne Karolinine oči, ki so jih proseče opazovale skozi čudno okno.
»Malo se bom razgledal,« se je nenadoma odločil Srečko in začel brezciljno poskakovati naokrog. Vedel je, da mora pomagati Karolini, a ni vedel, kako. Dokler nedaleč stran ni zagledal dveh deklic, ki sta skakali čez potok. V glavi se mu utrnila rešitev, malo tvegana, a izvedljiva. Hitro je stekel nazaj k prijateljem.
»Že vem, kaj bomo,« jim je dejal. »Skrijte se. Videl sem dve deklici. Šel bom do njiju in ju poskušal pripeljati sem.«
»Ne bodi nor, Srečko!« je bil zgrožen Zvonko. »To je nevarno.«
»To je naša edina rešitev,« ga je odločno prekinil Srečko. »Videti sta prijazni in zagotovo bosta znali odpreti to okno, da bo Karolina rešena. Mi ga ne znamo. Žal.«
Ni jim dovolil, da bi ugovarjali. Še enkrat jim je naročil, naj se skrijejo, nato pa previdno odskakljal do deklic. Ko sta ga opazili, sta navdušeno vzkliknili: »Glej, kako lepa srnica.«
Srečku ni bilo všeč, da sta ga imeli za srnico, ampak misliti je moral na Karolino. Deklici sta se mu približali in ga poskušali pobožati, a se je pravočasno umaknil. Vendar ni zbežal. Počakal je, da sta se znova približali, nato pa se je pomaknil še bliže odpadu. Njegova ukana je uspela. Kmalu so se približali čudnemu stroju. Kot bi vedela, je Karolina v tistem znova začela zganjati hrup.
»Kaj pa je to?« je vprašala ena od deklic in se previdno približala čudnemu stroju. »Tina, poglej. Žival v pralnem stroju. Ubožica! Rešiva jo.«
»Prav imaš,« je odgovorila njena prijateljica. »Tole je videti kot divje odlagališče.«
»Res je,« se je strinjala druga. »Učiteljica nam je razlagala o tem. Zdaj šele vidim, kako nevarna so za prebivalce gozda. Uboga živalca. Čisto je prestrašena. Če naju srnica ne bi pripeljala do nje, bi umrla. Groza!«
Brez težav sta odprli okno in Karolina je bila svobodna. Kot raketa je skočila iz pasti in zbežala stran.
»Poskrbeli bova, da bodo vaščani očistili gozd,« je ena izmed prijaznih deklic zavpila za njo.
Srečko jih je ves ta čas opazoval z varne razdalje. Če bi znal njihov jezik, bi se jima zahvalil, tako pa je le hvaležno stresel z glavo in stekel za kuno. Njegov rojstni dan se je res slabo končal, a vsaj Karolina je bila živa in zdrava.
Deklici sta držali obljubo. Na pobudo njunih staršev so se vaščani odločili očistiti gozd. Sprožili so obširno čistilno akcijo, s pomočjo katere so počistili tudi kotanjo. Nekaj dni je bil gozd poln hrupa, zato so se živali zatekle v svoja skrivališča. Ko pa je bil končno očiščen nesnage, se je vanj znova naselil mir. Šele takrat so vsi pokukali na plano in srečni ugotovili, da je njihova kotanja spet čista in varna. Srečko je postal zvezda gozda. Novica o njegovem pogumnem dejanju je zakrožila po gozdu in hvaležne živali so v očiščeni kotanji le njemu v čast priredile zabavo, ki je trajala tri dni in tri noči. Srečko je sijal od sreče, Janko, Lucija, Zvonko in Karolina pa so bili presrečni, da imajo tako pogumnega prijatelja.
