Začetek 20. stoletja je prinesel revolucijo v pomorsko vojskovanje. Industrijska revolucija je povzročila, da so na morju prevladovale mastodontske bojne ladje tipa »dreadnought«. Vse industrijske države, ki so želele obdržati svoj položaj na morju, so morale temu trendu z velikimi stroški slediti. Avstro-Ogrska ni bila nobena izjema. Leta 1908 so v ladjedelnici Stabilimento Tecnico Triestino v Trstu postavili gredelj za mogočno ladjo. Štiri leta pozneje je bila mogočna ladja z izpodrivom 20.000 ton zgrajena, preizkušena in sprejeta v vojno mornarico. Dobila je ime Viribus Unitis (Z združenimi močmi). Prvi ladji razreda tegetthoff so sledile še tri, med drugim tudi Szent Istvan o kateri smo že pisali.
Prva svetovna vojna
Dve leti pozneje je izbruhnila prva svetovna vojna in ponos avstro-ogrske mornarice, 152 metrov dolga in z dvanajstimi topovi kalibra 305 milimetrov oborožena ladja, je sodelovala tako rekoč pri vseh vojaških operacijah. Že takoj po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo je bojna ladja njuni trupli popeljala iz Metkovičev do Trsta.
Ob začetku vojne je Viribus Unitis skupaj z drugimi ladjami mornarice sodelovala pri preboju zapore v Otrantskih vratih. Ladji nemške mornarice Goeben in Breslau sta se iz Jadranskega morja napotili v turške ozemeljske vode in odločilno pripomogli k vstopu turškega cesarstva v vojno na strani centralnih sil. Sledilo je uspešno obstreljevanje Ancone v maju 1915, a napad je že naznanjal veliko spremembo. Vstop Italije v vojno je pomenil, da je bila avstro-ogrska mornarica blokirana v Jadranskem morju. Ujeta na vzhodni obali morja je bila prisiljena na čakanje v vojaških pristaniščih ter odbijanje nenehnih napadov italijanskih letal in mornariških diverzantskih čolnov.
Leto 1918 je prineslo spremembo. Vse bolj je kazalo na to, da bo zavezniška blokada centralnih sil prinesla njihov gospodarski zlom. Nekaj je bilo treba narediti. Odgovorili so z izpadom celotne mornarice proti Otrantskim vratom, da bi prebili blokado. Izplutje flote, v kateri je sodelovala tudi Viribus Unitis, se je končal julija 1918 s katastrofo, saj je bila potopljena bojna ladja Szent Istvan. Ladjevje se je vrnilo v matična pristanišča in tam čemelo do konca vojne, ko je država začela razpadati na vseh koncih in krajih.
Jugoslavijo raznesla orjaška eksplozija
Devetindvajsetega oktobra 1918 je avstrijska vlada antantne sile prosila za premirje. Država je razpadla in dva dneva pozneje je bila razglašena država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so živeli na območju nekdanje države. Vojna mornarica je bila s soglasjem vlade na Dunaju prepuščena novi državi SHS. Za poveljnika mornarice je bil imenovan Janko Vuković (1871–1918), ki je ob tem napredoval tudi v čin kontraadmirala. Zvečer 31. oktobra je bila na ladji spuščena avstrijska zastava in dvignjena zastava nove države, preimenovala pa se je tudi ladja. Dobila je novo ime – Jugoslavija. Prihodnost plovila se je zdela svetla.
Italijanska mornarica je imela drugačne načrte. Še isto noč so na obrobje Pulja priplule diverzantske enote italijanske mornarice. V vojaški del pristanišča je uspelo pripluti primitivnima torpedoma mignatta s posadko. Njuna krmarja Raffaele Paolucci in Raffale Rosetti sta na ladjo ob 4.40 namestila magnetne mine. Pri tem ju je sredi noči ujela straža. Pripeljali so ju k kapitanu. Ko sta bila seznanjena s koncem vojne, sta pojasnila, da je ladja minirana. Janko Vuković je odredil evakuacijo ladje, saj naj bi se eksplozija zgodila v nekaj minutah, in sicer ob 6.30.
Posadka se je v roku izkrcala, a se je potem zgodila nepojmljiva tragedija. Eksplozije ob napovedani uri ni bilo in kapitan je pomislil, da gre za morebitno prevaro in nov napad. Ukazal je, naj se mornarji vrnejo in znova zasedejo bojne položaje. Komaj so stopili na ladjo, pa se je ob 6.44 zgodila orjaška eksplozija. Ta je v hipu vzela življenje od 300 do 400 mož posadke, prepolovila ladjo, ki se je v nekaj minutah potopila na dno puljskega pristanišča. Ob eksploziji je umrl tudi poveljnik Janko Vuković, ladja pa se je spremenila v kup starega železa.
Z omenjenim dejanjem se je končala vojna na Jadranskem morju. Istra je v naslednjih mesecih postala del Italije. Ostanke bojne ladje Jugoslavija so razrezali v staro železo in s tem je bilo konec enodnevnega obdobja, ko je bila del jugoslovanske vojne mornarice tudi orjaška bojna ladja.
