V londonski soseski, kjer se nepremičnine kupujejo v paketih in se rodovnik ceni bolj kot gotovina, neka družina preizkuša meje trga dela. Iščejo namreč nekoga, ki bo njihovemu enoletnemu sinu vcepil DNK angleškega gospoda – za ceno, ki presega plačo britanskega premierja.
V svetu ultra bogatih se je pojavil nov mejnik, ki je hkrati fasciniral in razburil britansko javnost. Ne gre za nakup nove superjahte ali zasebnega otoka, temveč za naložbo v človeški kapital v najbolj dobesednem pomenu besede. Neka anonimna, vendar izjemno premožna družina, ki se je pred kratkim preselila v severni London, ponuja letno plačo v višini 180.000 britanskih funtov (približno 215.000 evrov) osebi, ki je pripravljena prevzeti vlogo mentorja, varuške in kulturnega atašeja za njihovega enoletnega sina.
Oglas, ki ga je objavila prestižna agencija Tutors International, se bere kot sociološka študija aspiracij globalne elite. Ne iščejo namreč nekoga, ki bi zgolj skrbel za otrokovo varnost in higieno. Iščejo arhitekta osebnosti. Cilj je jasen in brezkompromisen: otroka je treba pripraviti na vstop v ekskluzivni svet britanske aristokracije, še preden sploh dobro shodi.
Angleški gentleman
Družina, ki jo agencija opisuje kot »veliko in ultra premožno sorodstvo iz tujine«, si v Londonu ustvarja nov imperij. Po navedbah virov so v eni izmed prestižnih sosesk pokupili več nepremičnin, kar nakazuje na dolgoročno strategijo asimilacije. Vendar pa denar, ne glede na to, koliko ga je, ne more kupiti tistega, kar v Veliki Britaniji še vedno šteje največ: razredne pripadnosti in pravega naglasa.
Tu nastopi vloga tutorja. Idealen kandidat ni nujno pedagog v klasičnem pomenu besede. Biti mora nekdo, ki je sam prehodil pot, ki jo starši namenjajo svojemu sinu. Zahteve so specifične: kandidat mora imeti izobrazbo z istih elitnih institucij, na katere nameravajo vpisati malčka – mislijo predvsem na Eton ali Harrow, valilnici britanskih premierjev in članov kraljeve družine.
»Družina išče izkušeno osebo, ki bo njihovega najmlajšega sina vodila na poti do tega, da postane pravi angleški gentleman,« piše v oglasu.
Plenice in Picasso
Paradoks te ponudbe tiči v združitvi banalnega z vzvišenim. Od kandidata se pričakuje, da bo obvladal menjavo plenic in tolaženje ob rasti zob, hkrati pa mora malčka izpostavljati visoki kulturi. Opis dela vključuje obiske muzejev, umetniških galerij in gledališč. Pričakuje se, da bo mentor v otrokov vsakdan subtilno vpletal ljubezen do smučanja, jahanja, klasične glasbe in umetnosti.
Adam Caller, ustanovitelj agencije Tutors International, ki je specializirana za takšne nišne zahteve, je za BBC pojasnil logiko za tem navidezno absurdnim povpraševanjem. Po njegovih besedah gre za strateško načrtovanje. »Otrok je v ključni razvojni fazi. Zbira čutne izkušnje, odkriva svet in preizkuša prve zvoke,« pravi Caller. Za to družino so ti prvi zvoki in izkušnje temelj, na katerem se bo zgradila sprejemljivost v najvišjih slojih družbe.
Čeprav otroka opisujejo kot tipičnega dečka, ki se zanima za vse, je jasno, da njegovo otroštvo ne bo tipično. Njegov urnik bo, še preden bo znal govoriti, zapolnjen z aktivnostmi, ki so zasnovane tako, da ga ločijo od vrstnikov.
Trg, kjer je vse mogoče
Čeprav je višina plače – ki je približno šestkratnik povprečne britanske plače – v javnosti sprožila val ogorčenja, poznavalci industrije zasebnega osebja ostajajo hladni. V tem hermetično zaprtem svetu takšne zahteve niso anomalija, temveč standard.
Caller je za tiskovno agencijo DPA priznal, da ga medijski vihar preseneča. Edina nenavadnost tega primera je po njegovem mnenju starost otroka.
Običajno se takšna intenzivna priprava na elitne šole začne pri petih ali šestih letih. Dejstvo, da se proces začenja pri dvanajstih mesecih, kaže na naraščajočo anksioznost globalnih elit, ki se bojijo, da njihov ekonomski kapital ne bo dovolj za konverzijo v socialni kapital.
Pri mnogih bogatih družinah, ki prihajajo iz Azije, z Bližnjega vzhoda ali iz ZDA, je britanski zasebni šolski sistem izredno zaželen. Vendar pa so te šole, kljub visokim šolninam, znane po strogih in pogosto nepreglednih sprejemnih postopkih, kjer pravi značaj in primerno vedenje igrata ključno vlogo. S tem, ko najamejo nekoga, ki je produkt tega sistema, si starši kupujejo notranje informacije in vedenjske vzorce, ki jih sami ne morejo prenesti na potomce.
Otrok kot naložba
Oglas odpira tudi širša vprašanja o neenakosti in naravi otroštva v 21. stoletju. Kritiki opozarjajo, da takšen pristop otroka zreducira na projekt, na naložbo, ki mora prinesti določen donos – v tem primeru družbeni prestiž. Ali lahko enoletnik sploh uživa v galeriji Tate Modern? Ali je etično oblikovati otrokovo osebnost s tako preciznostjo, še preden se ta sploh začne naravno razvijati?
Za izbranega kandidata pa bo to zlata kletka. Plača več kot 200.000 evrov prinaša s seboj popolno podreditev življenjskemu slogu delodajalca, izgubo zasebnosti in odgovornost za uspeh projekta, katerega rezultati bodo vidni šele čez desetletje.
V severnem Londonu se medtem prenavljajo vile in kupujejo novi avtomobili. Malček, ki je v središču te nevihte, se ta trenutek verjetno igra s kockami, ne zavedajoč se, da je njegova prihodnost že začrtana v pogodbi, težki dvesto tisočakov. Zanj je svet še vedno preprost. Za njegove starše pa je to le začetek drage bitke za sprejetje.
