Če kaj, potem ob omembi Ljutomera brž pomislimo na prostrane vinograde, ki valovijo po gričevnati pokrajini. Ko pa se zdi, da je tod ni hiše, ki ne bi imela vsaj malo trte, in da je ni kmetije, ki ne bi bila kanček tudi vinogradniška. Toda pri Trstenjakovih v Stročji vasi pri Ljutomeru je vse nekoliko drugače. Janez Trstenjak, ki je začel kmetovanje na očetovi vinogradniški kmetiji, velik ljubitelj vin ni nikoli bil, prav tako je prepričan, da mora človek v življenju početi tisto, kar ga osrečuje in navdihuje. Sam je to srečo in navdih našel v sadju in po skoraj 30 letih, ko je posadil prvi nasad jablan, se danes nasadi ekoloških jablan in drugega sadnega drevja, ki rodi hruške, marelice, breskve, našije, aronije in asimine, razprostirajo na skoraj 15 hektarih, Trstenjakovi sadni sokovi pa slovijo po vsej Sloveniji.
Namesto trte jablane
S kmetijstvom se je ukvarjal že Janezov oče. Bil je priznan vinogradnik in dvakratni slovenski vinski prvak s sorto sauvignon. Vzgajal je tudi sadike jablan za nekdanji jugoslovanski trg, sadil ribez in sladkorno peso ter se ukvarjal z rejo piščancev. Toda Janez se je od vsega, kar je oče počel, našel v sadjarstvu. »Vinogradništvo mi ni najbolj dišalo. Nikoli se nisem najbolje počutil ob alkoholu. Želel sem delati nekaj, kar me navdihuje in veseli, in to je bilo sadjarstvo,« je povedal.
Zato je opustil vinograde in začel jablane saditi tam, kjer so nekoč rasle trte. »Če ne pozebe vinograd, je možnost, da tudi jablane ne bodo,« je razmišljal. Toda ne le da je sledil svojemu prepričanju in iz leta v leto nasade povečeval, temveč je obenem že v drugi polovici devetdesetih let začel prehajati na ekološko kmetovanje. Janez se spominja, kako so na predavanjih razlagali, da se nekatera kemična sredstva v naravi hitro razgradijo. Toda njegova praksa je pokazala drugače. »Z glifosatom sem po nesreči poškropil spodnje veje ene jablane. Čez tri leta sadeži še vedno niso bili dobri. Takrat sem si rekel, da nekdo ne govori resnice, in se odločil, da grem svojo pot, brez kemije. To je bil skok v vodo brez preverjanja, kako je globoka.«
Oče nad tem ni bil najbolj navdušen in mu je postavil celo pogoj: ali bo vse po starem ali naj sam krije stroške. Janez je izbral drugo in začel načrtno pripravljati zemljo in iskati sorte, primerne za ekološko pridelavo.
Nato je minilo deset let, da je kmetija prejela prvi ekološki certifikat. Da se je popolnoma preusmerila v ekološko, pa sta bili potrebni dve desetletji.
Vzpostavitev take pridelave namreč ni enostavna – trajalo je več let, da se je zemlja očistila in prilagodila novemu načinu kmetovanja. Prva leta so drevesa le malo rodila ali pa sploh ne. Janez priznava, da jih je takrat reševala integrirana pridelava. Toda ko se je ravnovesje vzpostavilo, je začela tudi ekološka pridelava kazati rezultate. Janez še danes pravi, da bi si upal popiti tisto, s čimer danes škropi.
»To, kar sva želela z ženo zase in za družino, sva želela ponuditi tudi drugim. Obenem se mi zdi najbolj pomembno, da moji delavci ne trpijo zaradi posledic škropljenja s kemičnimi pripravki,« je poudaril Janez Trstenjak in povedal zgodbo o tem, kako je enkrat klonil pod zahtevo veletrgovca, ki je želel jabolka takoj po škropljenju. »Morali smo jih pobirati v sveže poškropljenem nasadu in potem so vsi delavci dobili izpuščaje, alergije, ves dan so se jim solzile oči. To je bila prelomnica in takrat sem rekel, da tega ne želim več. Da ne bodo drugi tisti, ki bodo postavljali pogoje, ampak jih bom jaz drugim,« je dejal.
Sokovi in smutiji
Ker v ekološkem kmetovanju letina ni nikoli povsem predvidljiva, je ključno imeti več sort, razpršen nasad in neko rezervo. »Če je polovica pridelka prvega razreda, sem zadovoljen. Druga polovica gre za sokove in kis, nič se ne vrže stran,« je razložil.
Idejo za predelavo sadja v sok je Janez dobil že leta 1996, ko je obiskal avstrijsko kmetijo Kochauf pri Gleisdorfu na avstrijskem Štajerskem. Tam je dobil večino znanja za predelavo sadja in še danes dobro sodeluje s to kmetijo. »Navdušilo me je, kako je soseda tega kmeta pripeljala 30 kilogramov marelic in čez eno uro odšla domov z litri soka. Takoj sem pomislil, da bi kaj takega lahko ponudil tudi svojim sosedom – da bi prinesli sadje in odšli domov z izdelkom,« je spomnil na tisti čas, ko je idejo preselil v domačo Stročjo vas, kjer je vzniknila v eno najuspešnejših slovenskih sadjarskih zgodb.
Toda do leta 2014 je bila predelava sokov še vedno le hobi, medtem ko je danes resen posel, ki zajema lastne izdelke in storitve predelave za druge. Okusi so plod njegovega iskanja, preizkušanja, družinskih degustacij in posvetov. »Sokove razvija pravzaprav vsa družina, kajti preden pride novi okus na trg, mora prestati stroge domače teste,« se je nasmejal Janez. »Dokler mi žena in otroci desetkrat ne rečejo, da je sok dober, ga ne damo na trg. Okus jim mora biti všeč ob vsakem razpoloženju.«
Danes Trstenjakovi proizvajajo 16 vrst sokov in 6 vrst smutijev, ki so Janezov zadnji izziv. »Ideja o smutijih sprva ni naletela na najboljši odziv družine, češ, tako kot ti želiš, bo pretežko narediti. Toda jaz ne pijem ne kave ne alkohola in sem želel narediti nekaj, kar si bom z veseljem naročil v lokalu. In nisem odnehal,« je povedal Janez, ki je ponosen predvsem na to, da je vztrajal. »Najlažje bi bilo reči, da se tega ne da narediti, ampak jaz tega ne počnem. Raje naredim, kar me veseli, četudi je težje.«
Če kaj, potem ostaja zvest svoji filozofiji: »Najprej mora biti všeč meni – če ne bi z veseljem pil tega soka, ga ne bi dal nikomur. In verjemite, stranka se ne moti, njen obraz ti pove več kot besede.«
Klasične sokove prodajajo pod blagovno znamko Trstenjak, ekološke pod znamko Ekogrünt. Poseben dragulj pa je sok »Dere sen jaz mali bija«, ki ga delajo iz starih, avtohtonih sort visokodebelnih jabolk in ki mu ni nič dodano in nič odvzeto. Proizvajajo pa tudi jabolčni in vinski kis. Trstenjakove sokove je mogoče dobiti v njihovi domači trgovinici Špajza v Stročji vasi, kjer so letos postavili tudi avtomat za sokove, ki deluje 24 ur na dan, prav tako jih je mogoče kupiti v trgovinicah z zdravo prehrano, v kakšni večji trgovini, hotelih in restavracijah, skupaj že na 150 naslovih. Dostavo imajo urejeno po celotni Sloveniji in lastno skladišče na Lavrici pri Ljubljani, od koder dostavljajo jabolka in sokove šolam, vrtcem in gostiščem.
Nove ideje
Za uspehom sadjarstva Trstenjak stoji vsa družina. Janez je mojster za inovacije, delo v sadovnjaku in proizvodnji, žena Nataša pa vodi prodajo, račune in Špajzo, pri delu pomagajo tudi otroci in pet redno zaposlenih.
In kaj načrtujejo za prihodnost? Janezu ideje kar švigajo po glavi, že dolgo razmišlja o jabolčnem pivu, ciderju in omakah, medtem ko Nataša pristavi: »Nameravamo delati tudi zelenjavne juhe v stekleničkah. Predvsem pa smo na neki meji, ko bi morali posodobiti embalažo – ta je še vedno taka, kot jo je mož naredil pred desetimi leti. Če smo že v prestižnih hotelih, je prav, da se tako tudi pokažemo.«
Glas o njihovih sokovih se širi od ust do ust in to je tisto najlepše, je še pripomnila Nataša Trstenjak. Skromen ob ostaja tudi Janez: »Denar ni bil nikoli moje vodilo. Žene me le to, da delam nekaj, kar si želim delati in v kar verjamem. Da sem zvečer miren, ker vem, da sem naredil nekaj dobrega za zemljo, ljudi in svojo družino.«
