Krniška soteska, znana tudi pod nemškim imenom Garnitzenklamm, je ena najlepših naravnih znamenitosti avstrijske Koroške. Leži v dolini Zilje, le streljaj od Šmohorja (Hermagorja), od slovenske prestolnice pa je oddaljena zgolj dve uri vožnje – in to brez potrebe po avstrijski vinjeti, če se odločite za slikovito pot skozi Tromejo. Zaradi dobre dostopnosti in čudovite narave je soteska odlična izbira za poldnevni ali celodnevni izlet, primeren za aktivne družine, pare in pohodnike. Varen dostop v sotesko je mogoč do začetka oktobra, zato je priporočljivo načrtovanje v suhem in stabilnem vremenskem obdobju.

Psi so v soteski dobrodošli, vendar priporočamo, da s seboj vzamete tudi pasjo oprsnico.

Psi so v soteski dobrodošli, vendar priporočamo, da s seboj vzamete tudi pasjo oprsnico. Foto: Vesna Levičnik

Dostop in praktične informacije

Pot do soteske je dobro označena in vodi približno 3,5 kilometra jugozahodno od Šmohorja, po cesti v smeri Modrinje vasi (Möderndorf) in Brda (Egg). Tik pred vhodom v sotesko je obiskovalcem na voljo večje urejeno parkirišče. Za vstop, ki vključuje tudi parkirnino, boste odšteli sedem evrov na odraslo osebo, otroci pa plačajo tri evre. Psi so dobrodošli, vendar morajo biti ves čas na vrvici. Zanje ni vstopnine.

Skozi geološko bogato in slikovito sotesko

Krniška soteska je nastala pred več kot deset tisoč leti, ko je voda skozi naravno geološko razpoko, kjer je bila skala mehkejša in manj odporna, postopoma izdolbla ozek in globok prehod med strmimi skalnimi stenami. Po koncu zadnje ledene dobe je deroča voda, obogatena z drobirjem ledeniške erozije, še dodatno oblikovala to osupljivo pokrajino.

Atraktivno pot povezuje kar devet trdnih mostov.

Zanimivo pot povezuje kar devet trdnih mostov. Foto: Vesna Levičnik

Na poti vas bodo pričakale dih jemajoče stvaritve narave.

Na poti vas bodo pričakale osupljive stvaritve narave. Foto: Vesna Levičnik

Danes obiskovalce skozi sotesko vodi urejena geopot, ki je opremljena s številnimi informativnimi tablami. Te ponujajo zanimive vpoglede v geološki nastanek soteske, značilnosti tamkajšnjih kamnin ter posebnosti lokalne flore in favne. V soteski prevladuje apnenec, med kamni v koritu potoka pa je mogoče opaziti tudi tujerodne balvane, ki jih je prinesel ledenik – raznolike po obliki, barvi in starosti, nekateri celo z vidnimi fosili.

Posebno mikroklimo soteske podpira rastje, ki prepleta alpske in sredozemske vrste – od alpske vrtnice do turške lilije, ki uspevajo v nižjih predelih doline.

Če iščete izlet, ki povezuje geološke zanimivosti, osupljive razglede, svežino hladne vode in kanček avanture, vas bo soteska Krnice nedvomno očarala. Prava kombinacija neokrnjene narave in dobro vzdrževane poti je kot nalašč za vse, ki cenijo pohodništvo z dodano vrednostjo.

Zahtevnost in priporočila za pohod

Čeprav je dostop do soteske preprost, se je za pohod po njej treba dobro pripraviti. Priporočljiva je dobra planinska obutev z zanesljivim oprijemom, zadostna količina vode in nekaj prigrizkov za ohranjanje energije. Ne pozabite na oblačila za zaščito pred vlago, saj je v soteski precej vlažno in senčno, na nekaterih mestih pa tudi spolzko. Pomembno je vedeti, da v soteski ni signala za mobilne telefone in da tam ni javnih sanitarij.

Na mostovih, ki prečijo potok, opozorilne table svetujejo, da jih prečkamo posamično, saj je varnost na prvem mestu. Prav tako je obvezno ostati na označenih poteh, saj so nekateri odseki izpostavljeni in ozki.

Štirje deli poti – štiri stopnje doživetja

Soteska je razdeljena na štiri dele, ki se med seboj razlikujejo po zahtevnosti. Prva dva dela sta primerna tudi za družine z otroki in rekreativne pohodnike, medtem ko tretji in četrti del terjata več telesne pripravljenosti, občutek za ravnotežje in osnovne izkušnje pri plezanju ob jeklenicah. Prijazno osebje na vhodu jasno opozori, da pot od petega mostu naprej ni primerna za manj izkušene pohodnike, mlajše otroke in pse.

Kljub temu pa je že prvi del poti, ki traja približno 40 minut, dovolj, da doživite moč narave, ki se kaže v deroči vodi, tesni skalni soteski in številnih tolmunih. Izkušeni pohodniki potrebujejo do konca drugega dela približno uro in pol, za celoten prehod vseh štirih delov pa približno dve uri in 45 minut v eno smer.

Med povratkom iz soteske, gre namreč za krožno pot, vas bo na koncu gozdne poti pričakala cerkvica sv. Duh.

Med vračanjem iz soteske, gre namreč za krožno pot, vas bo na koncu gozdne poti pričakala cerkvica svetega Urbana. Foto: Vesna Levičnik

Skozi zgodovino si je izpod Krniških skal hudourniški potok Krnica izdolbel pot do Ziljske doline.

Skozi zgodovino si je izpod Krniških skal hudourniški potok Krnica izdolbel pot do Ziljske doline. Foto: Vesna Levičnik

Na poti boste prečkali kar devet mostov – vsi so izredno trdni in kakovostno izdelani. Ob tem velja opozoriti, da so leseni mostovi pogosto dotrajani zaradi vpliva vremena, predvsem poplav. Lokalni planinski klub iz Šmohorja skrbi za redno vzdrževanje in jih obnavlja ter prestavlja višje, da zmanjšajo tveganje ob večjih vodostajih. Največje poplave so bile dokumentirane v letih 1984, 1985, 1993, 2003 ter med letoma 2008 in 2011. Obisk zunaj uradne sezone ali po močnem deževju je zato močno odsvetovan.

Možnosti za podaljšanje izleta

Pohodnikom so na voljo tudi različne variacije in podaljšane poti. Krajša možnost je krožna pot po prvih dveh delih soteske, ki se konča pri cerkvici svetega Urbana – poznogotski biser, ki stoji na skalnem robu visoko nad sotesko. Bolj izkušeni planinci pa lahko nadaljujejo pot do planine Kühweger Alm, razgledne Garnitzenhöhe ali celo do smučarskega območja Mokrine (Nassfeld). Odvisno od izbrane poti lahko pohod traja od treh do šest ur. 

Nasvet za lastnike psov

V družbi naše pasje spremljevalke, živahne irske seterke, smo opravili prvi del poti skozi sotesko Krnice. Ker nima plezalnih izkušenj, smo bili nekoliko previdni in sprva razmišljali, da bi se pri drugem mostu obrnili. Enako je tehtala tudi italijanska družina z nekoliko težjim, a prav tako simpatičnim zlatim prinašalcem. Kljub začetnim pomislekom smo zamenjali ovratnico z oprsnico in nadaljevali pot – previdno, a radovedno.

Na zahtevnejšem odseku, kjer so v skalo vpeti klini in jeklenice, je bil kamen zaradi hoje zlizan, oprijema pa skoraj ni bilo. Na dveh mestih je bilo zato treba psičko dvigniti in ji pomagati čez približno meter visoke skalne skoke. Kljub temu se je izkazala za izredno prilagodljivo pohodnico in morda še bolj navdušeno kot mi uživala v tolmunih ob poti, kjer si je večkrat privoščila osvežilno čofotanje.

Za petim mostom so nas table opozorile, da je nadaljevanje poti s psom prepovedano, zato smo se odločili za krožno varianto, ki nas je po mehki gozdni stezici varno pripeljala nazaj proti izhodišču.

Priporočamo