V Menišiji, z gozdovi bogati pokrajini nad Cerkniškim in Planinskim poljem, je nekoč živelo furmanstvo. Furmani so z vozovi, natovorjenimi z lesom, z vseh smeri hiteli proti železnici in ker so bili na poti tudi po teden dni ali več, so se za počitek in okrepčilo ustavljali v furmanskih gostilnah. Ena takih je bila tudi Pri Markotovih v Selščku nad Begunjami. Vrata vanjo in v njeno zgodovino nam je odprla zdajšnja lastnica Nataša Mele, ki je hišo obnovila in dokazala, da podedovana razpadajoča dediščina ni nujno breme.
Tipično notranjsko hišo s strešno frčado, portalom in vhodom na sredini ter zelo simetričnimi okni je leta 1884 zgradil Natašin prapradedek Janez Švigelj in v njej odprl furmansko gostilno, eno od treh v vasi. Ko smo vstopili v vežo in nato v prostor, kjer so furmani po dolgi poti utrujeni spili kozarček črnega in pojedli krompirjeve žgance z ocvirki, smo si zlahka predstavljali, kako živahno je moralo biti nekoč na tej domačiji. Fotografije na stenah ter ohranjeni predmeti so pripovedovali o njenih prebivalcih in obiskovalcih. Na steni točilnice so bili razstavljeni koleki, s katerimi je Natašina babica Ana Armič leta 1955 poravnala takso, da je lahko po vojni nadaljevala gostilniško dejavnost. Vmes je v hiši delovala tudi trgovina in stara trgovinska omara izpred druge svetovne vojne s polic še vedno ponuja bombone šumi, projo, kekse bizjak, Gasparijeve razglednice …
V gostilni je večkrat posedel tudi znameniti slikar in avtor slovenskega dedka Mraza Maksim Gaspari, ki se je rodil štiri hiše naprej in je prijateljeval z Natašinim pradedkom. Čeprav je Gaspari zaradi žalostne usode svoje družine Selšček zapustil pri dvanajstih letih, se je vanj pogosto in z veliko nostalgije vračal, podobe iz domače vasi pa rad upodabljal v svojih umetniških delih. V njih je mesto našla tudi Markotova domačija.
Gostilna je v hiši ugasnila leta 1965, nato je prišlo obdobje, ko starih hiš na podeželju ni nihče cenil. Zdajšnjo lastnico je pričakala v precej slabi podobi, oče ji jo je podaril z besedami: obnoviti ali podreti. Če bi jo podrli, bi v nizu starih hiš v središču Selščka zevala praznina, v zgodovini njihove rodbine pa škrbina, zato je bila odločitev jasna. Veliko obnovitvenih del je opravil Natašin oče Slavko Armič, človek številnih znanj in volje do dela. »Brez njega mi ne bi uspelo,« je iskrena sogovornica, vesela, da se danes obnavljajo tudi druge stare stavbe v vasi.
Žganci kot nekoč
Na starem razkošnejšem gostilniškem štedilniku je Natašina mama Majda Armič med našim pogovorom skuhala krompirjeve žgance. »Krompir, moka in obvezno ocvirki,« je naštela sestavine. Po dolgem mešanju jih je s kuhalnico in vilicami nastrgala v staro lončeno posodo ter jih postregla s skodelico proje. Pojedli smo jih za mizo in na stolih, na katerih so nekoč sedeli furmani.
Sogovornica je ena redkih, ki je sama dala pobudo, da bi hišo zaščitili kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Ponavadi se lastniki tega bolj kot ne otepajo. Pohvalila je sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in tudi njihovo pripravljenost za iskanje skupnih kompromisov.
Za zgledno obnovo je prejela priznanje Šole prenove, kar je bilo zanjo prijetno presenečenje. »Šele na podelitvi priznanj sem se zares začela zavedati pomena te obnove. Ko zidaš in obnavljaš, se ukvarjaš z drugimi izzivi in za ta razmislek ni časa. Posebno se me je dotaknila misel, da s tem ohranjamo tudi zgodbe, ne le zidov. Če ne bi bilo obnove, verjetno tudi ne bi prišla na dan očetova zgodba, kako je kot fantič nekoč skoraj požgal hišo, ko ga je mama poslala z njive domov, naj na hitro zakuri v štedilniku, da bo lahko pozneje skuhala kosilo. Namesto tega ga je našla vsega opečenega, zgoreli sta kuhinja in očetova šolska torba,« je odstrla še en spomin iz zgodovine Markotove domačije in sklenila, da vrednost obnove ni samo v nepremičnini, zidovih in opremi, ampak predvsem v ohranjenih zgodbah ter v njeni dodani vrednosti za kraj. Če bi jo podrli, bi bila podoba vasi danes drugačna.
Na domačiji predvsem v zimskih dneh pripravljajo kulturne dogodke in delavnice, v njej so posneli del filma Tihotapci, v nekdanjih podstrešnih kamrah je mogoče prespati. Notranjska hiša namreč tudi po prenovi pod svojo streho gostoljubno sprejema prišleke in popotnike.
